OTROŠKI OPERNI ZBOR BRUNDIBAR


Brundibar ni samo opera za otroke, ampak tudi opera, v kateri nastopajo otroci sami. Otroški pevski zbor Glasbene matice z zborovodkinjo Irmo Močnik je bil pobudnik projekta, k sodelovanju pa je povabil še druge mlade pevce ter študente Akademije za glasbo v Ljubljani (študenti petja, komorne igre in dirigiranja). Za Otroški pevski zbor Glasbene matice je to že peti glasbeno-scenski projekt v zadnjih letih, ki otrokom ponuja neposredno izkušnjo glasbenega gledališča in večdimenzionalnega umetniškega ustvarjanja. Tudi za študente glasbe je nastop v operi pomembna dopolnitev njihovega rednega študijskega programa. Umetniško vodstvo, ki je v štirimesečnem obdobju pripravljalo 65-članski ansambel na nastop, je sestavljala ekipa izkušenih glasbenih in gledaliških mojstrov: zborovodkinja Irma Močnik, profesorji petja Pia Brodnik, Matjaž Robavs in Tanja Rupnik, pianist Ermin Tkalec, dirigent Simon Dvoršak in režiserka Nana Milčinski.

PREMIERA IN PONOVITVE

Predpremiera:  13. 1. 2016, 11.00

Premiera:         13. 1. 2016, 18.00

Ponovitve:
14. 1. 2016, 11.00
15. 1. 2016, 11.00
16. 1. 2016, 17.00
17. 1. 2017, 9.00 in 11.00
18. 1. 2017, 11.00

Ljubljana, Cankarjev dom, Linhartova dvorana

Prostorske zmogljivosti Linhartove dvorane: 562 sedežev
Število obiskovalcev: 2556
Zasedenost dvorane: 91 %

Število prodanih vstopnic: 2292

PREDSEDNIK DRŽAVE ČASTNI GOST PREMIERE
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor si je na lastno željo ogledal premiero in se po predstavi srečal z izvajalci. Otrokom je pripravil izjemno presenečenje, saj o njegovem obisku niso bili predhodno obveščeni, umetniškemu vodstvu pa je dal priznanje, ki ga takšni projekti zagotovo zaslužijo. V zahvali za njegov obisk smo zapisali, da nas je združila zavest, da je holokavst zločin brez primere, zato se ga moramo spominjati, saj nas samo spomin varuje pred ponovitvami tako hudih brezumij. Obisk predstave je sodil v okvir predsednikovih aktivnosti iz naslova častnega pokrovitelja 2. festivala strpnosti, ki je potekal v organizaciji Mini teatra in Judovskega kulturnega centra v Ljubljani od 17. do 21. 1. 2016 v Ljubljani.


ZGODOVINSKO OZADJE IN PRVA IZVEDBA OPERE
Leta 1938 je Hans Krasa uglasbil kratko opero, zasnovano na pravljici Adolfa Hoffmeistra in jo po glavnem liku poimenoval Brundibar (češko »čmrlj«). V času vojne, ko je bila judovskim otrokom prepovedana sleherna izobrazba, javna in zasebna, se otroci niso imeli s čim zaposliti. Krasa in Hoffmeister sta ravnatelju sirotišnice z judovskimi otroki v Pragi predlagala, da bi otroke zaposlili z uprizoritvijo opere Brundibar. Postavitev prizorišča, izdelava kostumov, učenje vlog, sodelovanje na vajah in predstavah je otrokom, ki se niso smeli igrati zunaj, priskrbelo razvedrilo. Leta 1942 so v praški sirotišnici uprizorili eno samo predstavo. Tik zatem so nacisti otroke, skupaj z njihovimi učitelji deportirati v novoustanovljeno koncentracijsko taborišče v Terezinu. Tam so opero ponovili več kot petdesetkrat. Igrali so stari in mladi. Otroke, ki so nastopali v operi, je ta izkušnja posebej okrepila in jim dajala upanje, da bo dobro zmagalo nad zlim.

Taborišče Terezin – glasba je ohranjala občutek za človeško identiteto in smisel bivanja
Terezin, preimenovan v nemški Theresienstadt, je Hitler zasnoval kot »zgledno« taborišče in ga uradno odprl 24. novembra 1941. V prekanjeni organizaciji Reinharda Heydricha in Adolfa Eichmanna, s katero sta hotela zaobiti in prikriti resnico o množičnih pobojih evropskih Judov, so nacistične oblasti to taborišče oglašale kot zdraviliški kraj, v katerega naj bi se preseljevali Judje od vsepovsod, da bi tam udobno počakali na konec vojne. Ker je bilo med Judi, ki jih je praški Judovski svet – pod strogim nadzorom nemških častnikov – poslal v Terezin, veliko glasbenikov, likovnikov in pisateljev, so ti takoj po prihodu tja začeli na skrivaj organizirati glasbene dejavnosti, čeprav je bila vsakršna glasba sprva strogo prepovedana. Številni glasbeniki so v taborišče spretno pretihotapili svoje instrumente. Čeprav so glasbeniki svoje improvizirane koncerte previdno uprizarjali v kleteh ali na podstrešjih, so jih Nemci seveda odkrili. Vendar teh umetnikov na njihovo presenečenje ni doletela kazen, temveč so jim ukazali, naj koncerte prirejajo pogosteje. Nacistom se je posvetilo, da bi bil dodatek glasbenih in umetniških dogodkov v »zdravilišču« lahko velikanski reklamni trik, s katerim bi zunanjemu svetu dokazali, kako dobro se tam godi Judom. In tako so zapornikom veleli, naj ustanovijo Freizeitgestaltung – Odbor za prosti čas, ki bi prirejal koncerte, predavanja in druge dogodke. Hans Krasa je bil imenovan za vodjo koncertne sekcije. Med ljudmi, ki so jih poslali v Terezin, je bilo toliko glasbenikov, da so krajše obdobje lahko hkrati nastopali štirje simfonični orkestri. Umetniki so svoje nastope jemali enako resno, kakor če bi igrali na svetovnih koncertnih odrih. Niso samo poskušali vlivati spodbudo svojemu občinstvu, sestavljenem iz sojetnikov, marveč so igrali tudi drug za drugega. »Ko se je naš položaj slabšal,« pove Alice Herz Sommer, »smo si celo bolj prizadevali, da bi v glasbi dosegli brezhibnost in jo osmislili. Za nas je bila to priložnost, da smo se spomnili svojega notranjega bistva, svojih vrednot.«

Moč glasbe, ki je izvajalcem in njihovemu občinstvu vlivala tolažbo in upanje, je bila večja od strahovlade njihovih taboriščnih gospodarjev. Vsaka skladba, ki je bila napisana v Terezinu, in vsak tam odigrani koncert sta bila moralna zmaga nas sovražnikom. Lepota njihove civilizacije je za marsikaterega zapornika postala ščit, ki ga je branil pred obupom. Ob pomoči glasbe so izvajalci uspeli ohranjati svojo osebno identiteto, občinstvo pa je glasba, dokler je trajala prireditev, ponesla onkraj tistega časa in kraja ter mu pričarala občutek, da življenje teče skoraj običajno.

Vir: Caroline Stoessinger, 110 let modrosti Alice Herz Sommer, Celjska Mohorjeva družba, 2014.

V SPOMIN MLADIM GENERACIJAM – TRAGEDIJA HOLOKAVSTA
Namen projekta je bil mlade generacije preko opere, ki je tesno povezana s taboriščem Terezin, seznaniti s tragedijo holokavsta. V Terezinu je bilo zaprtih 140.000 Judov, od tega 15.000 otrok, preživelo jih je le okoli 3.000. Terezin je bilo prehodno taborišče. Večino ujetnikov, ki zaradi lakote, bolezni in popolne izčrpanosti niso umrli v tem taborišču, so odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer so umrli v plinskih celicah. Tako je leta 1944 preminil tudi skladatelj te opere, Hans Krasa.

Ker so nacisti v Terezin deportirali pomembne kulturne, glasbene in gledališke osebnosti, se je tam samoiniciativno razvilo bogato kulturno življenje, med drugim je bila večkrat uprizorjena tudi otroška opera Brundibar. Otroci so opero razumeli kot pravljico z moralnim naukom, v kateri dobro slavi zmago nad zlim. Opera se namreč konča s pesmijo, ki jo zapojejo otroci ob zmagi nad hudobnim Brundibarjem, v času vojne soznačnim s Hitlerjem. Občinstvo je uživalo v alegoričnem protestu te opere.



OTROŠKI OPERNI ZBOR BRUNDIBAR 

BRUNDIBAR – OTROŠKA OPERA V DVEH DEJANJIH 

Avtor glasbe: Hans Krasa (1899–1944)
Avtor libreta: Adolf Hoffmeister (1902–1973)
Prevod libreta: Irma Močnik

Opera, ki je bila prvič izvedena leta 1942 v Pragi, je edina svetovno uveljavljena opera, uglasbena za otroško izvedbo. Nepretrgano jo uprizarjajo operni ansambli in šole po vsem svetu. Znana je postala predvsem zaradi vloge, ki jo je odigrala v taborišču Terezin v času druge svetovne vojne. Tragično usodo taboriščnikov je pomagala narediti bolj humano in znosno, tako za tiste, ki so v njej nastopali, kakor za občinstvo, ki si jo je ogledalo več kot petdesetkrat. Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne je bila opera ponovno uprizorjena tudi v Ljubljani.

Vsebina opere
Anica in Pepi gresta na tržnico, da bi kupila mleko za svojo bolno mamo. Ker nimata denarja, se odločita, da bosta posnemala lajnarja Brundibarja – ko igra, mimoidoči mečejo kovance v njegov klobuk. Anica in Pepi zapojeta svojo najljubšo pesem, a jima nihče ne prisluhne. Ko poskušata pritegniti pozornost, ju spodijo s tržnice kot dva nepridiprava. Spusti se noč in ne vesta kaj bi. Kako naj s svojim otroškim glaskom preglasita godrnjavega lajnarja? Več otrok bi moralo peti – to bi lahko delovalo. Pojavijo se pes, maček in vrabec, ki obljubijo, da jima bodo pomagali. Naslednje jutro tri živali zberejo vse mestne otroke in ustvarijo močan hrup. Načrt uspe – njihovo petje je glasnejše od lajnarjevega, ljudje prisluhnejo in kmalu je Pepijeva čepica polna denarja. Toda Brundibar zagrabi kapo z denarjem in skuša zbežati. Beg seveda ne uspe, saj je sam proti mnogim. Otroci slavijo svojo zmago in zapojejo pesem o prijateljstvu in medsebojni pomoči.

KOPRODUCENTSKI PROJEKT GLASBENE MATICE LJUBLJANA, AKADEMIJE ZA GLASBO V LJUBLJANI, CANKARJEVEGA DOMA in SLOVENSKEGA KOMORNEGA GLASBENEGA GLEDALIŠČA
Odločitev za novo otroško operno produkcijo je Glasbena matica sprejela konec leta 2014, potem ko je otroški zbor novembra 2014 uspešno nastopil v okviru operne produkcije Slovenskega komornega glasbenega gledališča v otroški operi Pavla Šivica Kaznovana radovednost. Po več letih pomanjkanja pevcev v otroškem zboru je bila izkušnja z otroško opero Kaznovana radovednost, v kateri je nastopilo 43 otrok, nedvomni pokazatelj tega, da je otroke v večjem številu mogoče pritegniti, če se jim ponudi možnost sodelovanja v glasbeno-scenskem projektu. Glasbena matica je idejo o novi postavitvi opere Brundibar predstavila Cankarjevemu domu, Akademiji za glasbo v Ljubljani in Slovenskemu komornemu glasbenemu gledališču ter jih povabila k sodelovanju. Z vsemi tremi institucijami smo v preteklih letih že sodelovali. Z veseljem so se odzvali povabilu in v celotnem procesu priprav konstruktivno sodelovali, kar je bistveno pripomoglo h kakovostni postavitvi in uspehu opere.

GLASBENE IN SCENSKE PRIPRAVE ANSAMBLA
Podobno kot v primeru Kaznovane radovednosti je bila tudi tokrat objavljena avdicija za pevce soliste in zborovske pevce, ki bi želeli nastopiti v operi Brundibar. Na avdicijo, ki je potekala 1. in 3. 6. 2015 na Glasbeni matici, se je prijavilo 80 otrok. Izbranih je bilo 39. Ti so se jeseni pridružili rednemu sestavu otroškega zbora ter začeli z muzikalnimi in scenskimi pripravami pod vodstvom zborovodkinje Irme Močnik, režiserke Nane Milčinski, profesorice petja Tanje Rupnik in pianista Ermina Tkalca. Priprave so potekale v okviru rednih pevskih vaj od 9. 9. do 16. 12. 2015 na Glasbeni matici, enkrat na teden po 120 minut (14 terminov), v okviru intenzivnih celodnevnih pevskih vaj od 26. do 28. 10. 2016 v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti v Radencih ob Kolpi, ter v okviru scenskih vaj od 4. do 12. 1. 2015 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani (7 terminov po 120 minut). Z namenom, da bi se otroke tudi duhovno ustrezno pripravilo na predstavo je bila  zanje organizirana posebna delavnica na temo druge svetovne vojne, koncentracijskih taborišč in glasbenega življenja v Terezinu, 17. 12. 2015 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

UMETNIŠKO VODSTVO IN IZVAJALCI
Umetniško vodstvo:
Režija, scenarij, koncept: Nana Milčinski
Dirigenti: Simon Dvoršak / Anita Kiralj / Mojca Lavrenčič
Zborovodkinja: Irma Močnik
Profesorica petja: Tanja Rupnik
Pianist: Ermin Tkalec
Mentorji študentov glasbe: Pia Brodnik, Matjaž Robavs, Simon Dvoršak
Vizualna podoba: Jaro Ješe
Priprava zvočnik posnetkov: Samo Jurca, Studio 100 d. o. o.
Moderatorka pogovora: Tanja Benedik

Izvajalci:
Brundibar                            Rok Oblak / Gregor Ravnik
Anica                                     Lucija Novak / Maša Pustovrh / Nika Zajc
Pepi                                       Adrijan Ignjatović / Tine Sotlar
Pes                                         Inez Osina / Ana Bračič / Tia Kramberger
Maček                                   Astrid Ana Kljun / Tatiana Smirnova
Vrabec                                   Maja Ceglar / Talita Sofija Komelj
Sladoledar                            Maj Zore / Sara Trobiš
Mlekar                                   Bernard Dobravec / Zala Ukmar
Pek                                          Simon Zgonc / Petra Kodba / Amon Šincek
Stražnik                                  Tomislav Birk / Maša Bratkovič
Govornik                                Predrag Lalič
Otroci                                      Otroški pevski zbor Glasbene matice Ljubljana
Orkester                                  Študenti Akademije za glasbo v Ljubljani

 

MEDIJSKE OBJAVE

Zahvala za odlično medijsko odmevnost gre vsem štirim koproducentom in številnim posameznikom. Glasbena matica je med drugim posebej za ta projekt angažirala sodelavca za stike z javnostmi Roka Avbarja. Sicer pa so se v promocijo vključili tudi sami nastopajoči in njihovi starši. Velika medijska odmevnost je zagotovo tudi posledica dejstva, da je vsak dogodek, ki spominja na holokavst, deležen velike medijske pozornosti in da se je premiera zgodila neposredno pred mednarodnim dnevom spomina na žrtve holokavsta (27. 1.) ter 2. festivalom strpnosti v Ljubljani. O premieri so poročali vsi osrednji mediji: Delo, Dnevnik, Mladina, TV Slovenija, Radio Slovenija, Radio Ognjišče, MMC RTV, Glasna, Siol.net, STA idr.

SPREMLJEVALNI PROGRAM ZA OBISKOVALCE OPERE


NENAVADEN ZAČETEK VELIKE GLASBENE KARIERE 

Pogovor o začetkih umetniške poti Rafaëla Sommerja, mednarodno priznanega violončelista, ki je nastopal v prvih izvedbah otroške opere Brundibar v taborišču Terezin med 2. svetovno vojno.

Organizatorja delavnice: Muzej novejše zgodovine Slovenije in Glasbena matica

Avtorica:  Monika Montanič 

Vsebina delavnice:
Delavnica predstavi resnične življenjske razmere v času druge svetovne vojne, v katerih se je začela glasbena pot slavnega violončelista in dirigenta Rafaëla Sommerja. Kot majhen judovski deček je bil iz rojstne Prage na silo odveden v taborišče Terezin, kjer sta skupaj z materjo vojno po čudežu preživela. Rafaël je kot šestletnik nastopal v prvih izvedbah opere Brundibar. Njegova mati, pianistka Alice Herz Sommer, je o glasbenih nastopih judovskih otrok, ki so bili zaprti v Terezinu, kasneje povedala: »Ko so peli in igrali, so otroci prestopili v čarobni svet gledališča in se pretvarjali, da so znova doma. Za hip ali dva so lahko pozabili na svojo lakoto in strah.«



Ker so nacisti v Terezin deportirali pomembne kulturne, glasbene in gledališke osebnosti, se je tam samoiniciativno razvilo bogato kulturno življenje, med drugim je bila večkrat uprizorjena tudi otroška opera Brundibar. Otroci so opero razumeli kot pravljico z moralnim naukom, v kateri dobro slavi zmago nad zlom. Opera se namreč konča s pesmijo, ki jo zapojejo otroci ob zmagi nad hudobnim Brundibarjem, v času vojne soznačnim s Hitlerjem. Občinstvo je uživalo v alegoričnem protestu te opere.

V okviru delavnice bodo otroci skupaj s sodelavci Muzeja novejše zgodovine Slovenije odprli zgodovinska vprašanja o holokavstu, koncentracijskih taborišč, usodi Judov v času druge svetovne vojne, pa tudi aktualna vprašanja o nasilju, sovražnem govoru, (ne)strpnosti, sočutju, spoštovanju različnih kultur in pomenu ohranjanja spomina na tragedijo vojne.

Predsednik republike je v Predsedniški palači pripravil sprejem ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta.