Novice


Mozart: Requiem, K 626 (DVD)

Objavljeno: 30. maja 2018

WOLFGANG AMADEUS MOZART

REQUIEM, K 626

AVE VERUM CORPUS, K 618

Theresa Plut, sopran
Martin Sušnik, tenor
Bernarda Fink, mezzosopran
Marcos Fink, basbariton

Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana
Sebastjan Vrhovnik, dirigent
Simfonični orkester RTV Slovenija
Loris Voltolini, dirigent

Posnetek prvega abonmajskega koncerta iz cikla Kromatika v sezoni 2017/2018, 14. 9. 2017, Ljubljana, Gallusova dvorana Cankarjevega doma.

 

Cerkvena glasba. V 18. stoletju so jo komponirali vsi, tudi Mozart, ki se ima za opernega skladatelja, saj vse drugo komponira mimogrede, in Eylev naglici, kot je svoje zamude opravičeval v pismih. Odnos do duhovnosti je bil v njegovem času še samoumeven, tudi najbolj »razsvetljenim«, prav tako navzven osvobojenemu duhu, kakršen je bil Mozart, v njegovem življenju »na polno«, v življenju prostozidarja, ki je ob nedeljah pri maši, in sicer ne samo kot glasbenik. In kaj v Mozartovem duhovnem svetu pomenijo vzhičeni vzkliki v pismih O, Bog!, pogosta in iskreno vdana božja volja ali prepričljivo zaupanje v Boga ter druge spiritualno navdihnjene sintagme? Pobaročni izrazni afekt? Fraza ali dejanski osebni odnos do duhovnega in osebna vernost?

Igra jo od deških let, cerkveno glasbo. Doma in koderkoli je z jasnovidnim očetom potoval. Zelo zgodaj jo že komponira, za salzburški stolni kor, tam jo – razen kadar je na potovanjih – vsako nedeljo z očetom tudi izvaja, spremlja ga na potovanjih, v Sikstinski kapeli, na gostovanjih po Evropi,  kasneje in nazadnje na Dunaju. Od deških let jo komponira enako zavzeto, v velikem zamahu, z enako energijo, z zaupanjem in upravičenim prepričanjem v svojo genialnost, nič drugače samozavestno kakor opere, sonate, kvartete, simfonije, množico drobnih skladb ali koncerte. Nič drugačna ni od naštetega, meja med zvrstmi in razlik med vsebinami ni. Zabrisala so jih enovita genijeva misel, isti navdih, isti glasbeni slovar, ista, v ranem otroštvu zbrana in utrjena, nadvse virtuozna skladateljska orodja. Zdi se, da ob Mozartovi cerkveni glasbi o vprašanju, ali je nastala iz osebne želje in potrebe po sporočanju duhovnega, sicer večinoma po naročilu, za denar, sploh ni treba razmišljati ali nanj odgovoriti. Ob Mozartu se o teologiji njegove cerkvene glasbe ne vprašujemo, saj ni drugačna od druge njegove glasbe, Mozartov glasbeni svet je eno: vsebinsko nedeljiva dediščina nepreseženega glasbenega duha.


Vse izpod njegovega gosjega peresa je posebno duhovno dejanje, namembnost razlikuje samo na videz. A med zabrisanimi mejami lepega namembnost ustvarjenega vendar razlikujemo in ločimo, ne nazadnje je šlo v večini za potrebo po glasbi in naročila. Sakralno, neliturgično: duhovne kantate, dva oratorija, virtuozni »koncert« za sopran; in liturgično: cerkvene sonate, preko trideset daljših in krajših vokalnih partitur, od koncertantnih, drobnih, od kanona in moteta, slučajnih, tudi njegove predzadnje cerkvene skladbe, moteta Ave verum corpus, do litanij, večernic in kantike, od sedemnajstih maš, tistih brevis, po godu neprijetnemu salzburškemu delodajalcu škofu Colloredu, in daljših, solemnis, posebej slovesnih, z zgovornimi poimenovanji, do tiste na meji liturgičnega, do maše oratorijskih razsežnosti v c-molu. In na koncu Rekviem.

Poletje leta 1791. Mozartov nadvse razburljiv in zgoščen ustvarjalni čas. A kdaj njegov čas ni bil tak? V vsakdanjem življenju in pri ustvarjanju. Pred poletjem začenja komponirati dve operi, Čarobno piščal in La clemenza di Tito. Negospodarni Mozart razrešuje ekonomske kapriole prijatelja iz prostozidarske lože, libretista Čarobne piščali Schikanedra, večkrat obišče sina Karla in visoko nosečo soprogo Konstanco v zdravilišču Baden blizu Dunaja ter sredi junija na hrbtni strani vsebinsko precej raztresenega pisma badenskemu učitelju in vodji cerkvene glasbe Antonu Stollu doda motet Ave verum corpus, kot zapiše: mimogrede, za odpustek, 48-taktni opusculum za pevski kvartet z godali in orglami. Ne da bi se zavedal – tako je pri genijih –, da gre za eno njegovih najlepših skladb: z evharističnim besedilom ali brez njega enako nadzemsko. Konec julija Konstanca rodi njunega šestega otroka, drugega preživelega, Franza Xaverja, oče pa prekine komponiranje Čarobne piščali, saj se s Titom bolj mudi in izvajalci v Pragi že čakajo. Konec avgusta sta Konstanca in Wolfgang v Pragi, spremlja ju učenec in kopist zadnjih dveh oper Süßmayr. Mozart v Pragi dirigira Don Giovannija in pripravlja Tita. Navzočnost cesarja Leopolda II. k uspehu premiere 6. septembra ne prispeva. Sredi meseca so Mozarti spet na Dunaju, kjer Wolfgang za izvedbo pripravlja Čarobno piščal.

Prav ta dramatični čas sovpada z naročilom za obsežno skladbo, za rekviem, ki ga je naročnik, ljubiteljski glasbenik grof Walsegg-Stuppach, s hinavskim načrtom genijevo skladbo »prodati« kot svojo, podprl z izdatnim in negospodarnemu Mozartu tako dobrodošlim predujmom. Ali je rekviem naročil grof sam ali njegov posrednik, danes po vseh namišljenih skrivnostih, ki so Mozartov rekviem od nastanka pogosto zagrinjale, ni bistveno. Soproga Konstanca je za naročilo vsekakor vedela, sodoživljala je Wolfgangovo časovno stisko. Kolikokrat že enako ali podobno? 30. septembra je premiera Čarobne piščali, takoj po premieri Mozart komponira koncert za prijatelja, klarinetista Stadlerja, vmes in predvsem po uspehu in ponovitvah svoje zadnje nemške opere pa nastaja samo navzven tradicionalno zasnovani Rekviem. Sredi novembra je Mozart v postelji, ne prvič zaradi bolezni. Veliko nevarnih je premagal že kot deček, pravzaprav v kočiji, a tokrat ga bolezen ogroža. Komponira drugače. Doslej vedno v enem zamahu, od začetka do konca, neodvisno od dolžine ali obsega skladbe, s celovitim vpogledom in nadzorom nad še nezapisano celoto, skoraj brez popravkov. Rekviem pa nastaja po delih, po različnih stavkih in delih besedila sicer običajne črne maše, ki je uglašena v temačni tonski svet d-ja, z dramatičnimi viški, strogimi ostrinami in razrešitvami, redkimi olajšujočimi prebliski svetlobe, slovesnosti ali vdanosti, z napetostjo in močjo, ki ju oklepa nenadkriljiva fuga. V celoti konča Mozart tri zajetne prve stavke s podrobno izkomponirano sklepno kitico dramatične slednice Lacrimosa. Gotovo pa je najmanj v odnosu sopran-bas vsaj v osnovi glasbeno zarisal večino preostalega besedila, saj je bilo razmerje teh dveh glasov v njegovem času še zadostna osnova za razumevanje ideje in najpomembnejših obrisov skladbe. Brez tega Franz Xaver Süßmayr ob domnevi, da je stavek Benedictus najverjetneje njegov, nepopolne partiture ne bi mogel na štirinajstih mestih dopolniti in zaokrožiti v popolnem glasbenem jeziku svojega genialnega učitelja.

Na rokopisu prve strani partiture Rekviema stoji letnica 1792, zapisana vnaprej, s skladateljevo roko. 4. decembra 1791 se ob Mozartovi postelji zbere krog najbližjih prijateljev glasbenikov, med njimi tudi Süßmayr. Skupaj vadijo odlomke nedokončanega Rekviema. In ranega jutra, prvo uro po polnoči, je Mozart mrtev.

 Tomaž Faganel