Notne edicije
Jože Osana: Samospevi – cikel pesmi za glas in klavir
SAMOSPEVI – cikel pesmi za glas in klavir na poezijo Franceta Balantiča in Otona Župančiča
Devojčica moja (Oton Župančič)
Ne najdem domov (France Balantič)
Zasuta usta (France Balantič)
Jesenski ognji (France Balantič)
Notna izdaja Glasbene matice zajema (vse) štiri samospeve Jožeta Osane, s katerimi se nam razkrije v celotnem ustvarjalnem obdobju. Pod vplivom Slavka Osterca in njegovim zavzemanjem za odmik od tradicionalnega harmonskega izraza je uglasbil dva samospeva na poezijo Otona Župančiča: Zvezde žarijo pokojno in Devojčica moja. Prvi se ni ohranil, drugi pa je kot Miklavžev dar (brez posvetila) pristal v skrbnih rokah Zdenke Škof (1922–2015). Prvič je bil javno predstavljen 16. decembra 1939, na karitativni prireditvi Frančiškanske prosvete Marijinega Oznanjenja v Ljubljani, v izvedbi tenorista Janeza Lipuščka (1914–1965), ki je obiskoval Državni konservatorij tako kot Jože Osana, ki ga je spremljal na klavirju.
Druga dva njegova samospeva Ne najdem domov in Zasuta usta sta nastala le nekaj let kasneje, vendar izžarevata nove poglede v skladateljevem ustvarjanju, ki so nastali pod okriljem uveljavljenega publicista, literarnega kritika in pesnika Tineta Debeljaka (1903–1989). V svojem nazoru, ki ga je širil v Dom in svetu, Slovencu in sestavku Duh medvojne književnosti (Zbornik Zimske pomoči, 1944), se je Tine Debeljak zavzemal za ohranjanje tradicije in odločno nastopil zoper moderne literarne pojave. Okoli sebe je zbral skupino mladih literatov, ki se jim je v Drami 24. januarja 1944 na slavnostni prireditvi z naslovom Glasbeno-literarni večer pridružil Jože Osana kot pianist in skladatelj dveh samospevov. Vabljeno občinstvo je bilo iz vrst najvišjih predstavnikov takratne oblasti, prireditev pa je bila zasnovana kot dobrodelna akcija zbiranja finančnih sredstev za domobranske vojake v organizaciji Zimske pomoči. Le dva meseca pred prireditvijo je kot vojak domobranec tragično preminul Osanin vrstnik, pesnik France Balantič (1921–1943). Uglasbitev njegove poezije je pomenila skladatelju dvojni izziv: dokazati, da je njegova poezija primerna za uglasbitev, hkrati pa v glasbo neokrnjeno prenesti njeno zvočnost in melodičnost in na ta način počastiti spomin na pokojnega pesnika. Matija Tomc je v Slovencu zapisal, »da je kot prvi stopil v svetišče doslej širši javnosti nepoznanega pesnika in poskušal z glasbo izraziti to, kar je izrazil pesnik z besedo«. Tudi tokrat je oba samospeva premierno izvedel Janez Lipušček, ob klavirju pa ga je spremljal skladatelj. Samospeva je Osana v Ljubljani v letu 1944 ali 1945 izdal v samozaložbi in v letu 1946 revidiral. Za zadnji skupni koncert z altistko Franjo Golob, ki je bil v letu 1958 organiziran v Buenos Airesu za slovensko publiko, je revidirana samospeva prilagodil nizki legi pevkinega glasu. Objavljamo izvirni različici samospevov – za tenorski glas.
Zadnji samospev Jesenski spev – ‘njegova’ vidala in ‘njena’ zamba je nastal leto pred skladateljevo smrtjo. Čeprav je preteklo mnogo let, od kar je uglasbil zadnja dva, je kot skladatelj v samospevu ostal zvest poeziji Franceta Balantiča. Ponovno je zbral dve njegovi pesmi, vendar ju je oblikovno združil v enem samospevu tako, da ga je oblikoval v treh zaključenih delih in z vmesno recitacijo poezije ob spremljavi klavirja (I., II., Recitacija ob spremljavi ‘njene’ zambe in III.). V prvem delu je v celoti uglasbil besedilo pesmi Jesenski ognji, v nadaljevanju pa izbrane kitice Jesenskega speva. Samospev je nastal na pobudo slovenskega opernega pevca Juana Vasleta (1954), ki se je rodil in odraščal v Argentini. V spomin na njuno nekdaj skupno deželo bivanja je Osana samospev prežel z ljudsko vokalno glasbo severozahodnega dela Argentine in nas na to opozoril v naslovu samospeva. Balantičevo poezijo je skladatelj glasbeno povezal z melanholično vidalo, z značilnim punktiranim ritmom v šestosminskem taktovskem načinu pa ji je dodal zibajoči ritem zambe. Vidalo in zambo izvirno izvajajo v počasnem tempu in ob spremljavi bobna in kitare, kar je skladatelj nakazal v klavirski spremljavi samospeva: presunljivi, konstantno ponavljajoči ritem bobna spremlja petje v celotnem prvem, občasno pa tudi v drugem delu, medtem ko v enostavnih razloženih akordih v tretjem delu samospeva morda lahko prepoznamo kitarsko spremljavo. Zdi se, kot da je s svojim zadnjim samospevom skladatelj obema ljubljenima deželama – Sloveniji in Argentini – zaklical v slovo in ju uspel v glasbi na svojstven način preplesti in povezati.
Lidija Podlesnik Tomášiková