Notne edicije
Marijan Lipovšek: ODISEJ – ciklus samospevov
SEDI NA BREGU
DEŽELA MRTVIH
OTOK SIREN
Ciklus samospevov Odisej je bil prvič izveden 16. marca 1992 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Izvedla sta ga mezzosopranistka Eva Novšak Houška in pianist Andrej Jarc. Med drugim so bili samospevi izvedeni tudi na koncertu ob skladateljevi 85-letnici, prav tako v interpretaciji Eve Novšak Houška in pianistke Dijane Tanović, 28. januarja 1995 v Slovenski filharmoniji v Ljubljani. Ciklus samospevov Odisej, kot ga je za orkester priredil Ivo Petrić, pa je bil prvič izveden na koncertu ob 100-letnici skladateljevega rojstva, 25. marca 2010 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Na koncertu je nastopila skladateljeva hči mezzosopranistka Marjana Lipovšek, Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija pa je dirigiral Marko Letonja.
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995), priznan slovenski skladatelj, pianist, pedagog in eden izmed najbolj vsestranskih slovenskih glasbenikov. Na ljubljanskem konservatoriju je študiral kompozicijo pri Slavku Ostercu
in klavir pri Janku Ravniku, kasneje se je izpopolnjeval v Pragi pri profesorjih Josefu Suku in Aloisu Hábi. Lipovškov opus obsega skladbe za simfonični orkester, godalni orkester, komorne ansamble, klavir ter številne samospeve in zborovska dela. Njegovo glasbo odlikuje neoklasicistični slog, v katerem se povezujeta staro in sodobno. Lipovšek je bil ekspresiven skladatelj s tenkočutnim odnosom za izbiranje besedil za svoja vokalno-inštrumentalna dela. Leta 1974 je za svoje vsestransko delo na področju glasbene umetnosti prejel Prešernovo nagrado.
Med poslednjimi deli Marijana Lipovška je ciklus samospevov Odisej, ki ga je napisal na besedila pesnika Gregorja Strniše iz leta 1963. Lipovšek je med pesmimi izbral tri: Sedi na bregu, Dežela mrtvih ter Otok Siren in jih med letoma 1990 in 1992 uglasbil za srednji glas in klavir. Kasneje je samospeve za simfonični orkester na prošnjo skladateljeve hčere Marjane Lipovšek instrumentiral Ivo Petrić. Monika Kartin je v koncertnem listu ob izvedbi orkestriranega Odiseja leta 2010 zapisala: »Pesmi so lirične, a tudi nadrealistične, saj se pesnik v prispodobah sprehaja po Odisejevem notranjem svetu in ga riše s čarobnimi prispodobami. Prva pesem izraža hrepenenje po rojstni Itaki, druga je žalostinka za tistimi, ki smo jih imeli najraje, a so odšli v večnost pred nami, zadnja pesem pa je vizija neizpetih želja.«
»Najlepše misli, ki naj spremljajo izdajo te edicije, so misli mojega očeta:
“Vsak skladatelj ustvarja iz tega, kar zna in more: ne samo to, kar ve strokovno in obrtno o njej (glasbi), temveč tudi njeno doživljajsko stran, kar jaz imenujem – njeno notranjo resnico. Človek stremi seveda zmeraj k večji notranji resnici, ker ta jamči za pravo vrednost skladbe. Ne more je vedno doseči. Kadar pa jo doseže, ima zagotovilo, da bo prej ali slej prišla ta resnica na dan. To se pravi, da bo skladba ostala.” Prepričana sem, da se je moj oče v Odiseju s svojo notranjo resnico identificiral. Nikoli ni bil tako presunljiv, tako globoko občuten, tako izgubljen in brez upanja kakor v teh pesmih. V njih je skrita esenca bolečin njegovega življenja.« /Marjana Lipovšek, mezzosopranistka/
Marijan Lipovšek je v svojem vokalnem opusu ustvaril vrsto izjemnih biserov.Posebej me je ganil izjemni ciklus Pesmi iz mlina – šest samospevov za glas iz klavir na besedila Svetlane Makarovič. Ko me je Marjana Lipovšek prosila, da bi za koncert ob stoletnici očetovega rojstva instrumentiral njegov zadnji ciklus Odisej na Strnišev triptih, sem z velikim zadovoljstvom in spoštovanjem orkestriral ta pesemski ciklus, poln nenavadnih vzdušij. V tej skladbi je Marijan Lipovšek odkril povsem neznana in skrivnostna vzdušja in ustvaril izjemno vokalno stvaritev. /Ivo Petrić, skladatelj/