Skladatelj Viktor Parma je leta 1910 v svoji prvi kantati uglasbil eno izmed najpomembnejših del največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, balado Povodni mož, ki govori o lepi in ošabni Urški ter o njenem tragičnem izginotju v valovih reke Ljubljanice. S to balado se je Prešeren dotaknil tematike, ki je bila zelo razširjena v srednjeevropskem in slovanskem svetu: skrivnosti nadnaravnih bitij, ki se skrivajo v čarobnem podvodnem svetu. Podobno vsebino imajo nekatere Goethejeve pesmi, ki jih je uglasbil Schubert.

Skladateljevo posvetilo se je glasilo: »Slavnemu zboru Glasbene matice«. Delo je bilo namreč posvečeno ljubljanski Glasbeni matici, ki je prva izvedla skladbo v dvorani Union v Ljubljani z velikim uspehom, ki pa je bil žal kratkotrajen: dejansko po prvi svetovni vojni kantate niso več izvedli, saj je ves Parmov opus počasi tonil v pozabo.
Ta kantata predstavlja enega izmed vrhuncev skladateljevega umetniškega dela in obenem idealno srečanje dveh velikih umetnikov, Prešerna in Parme. Poezijo velikega slovenskega pesnika prvič oplemeniti enakovredno navdihnjena glasba. Uglasbiti Prešerna tako, kot zahteva njegova poezija, je izredno zahtevna naloga, ki pa je Parmi uspela, tako da njegova skladba velja za vrhunski dosežek v zgodovini slovenske kantate.
Parmovo delo bi lahko imenovali veliko ciklično zborovsko-simfonično pesnitev, ali, v zelo širokem smislu, veliko rondo-fantazijo. S svojim poduhovljenim in neobičajnim pristopom je v Povodnem možu pokazal veliko izvirnost.
(Paolo Petronio: Viktor Parma – oče slovenske opere)