Zgodovinsko ozadje in prva izvedba opere

Leta 1938 je Hans Krasa uglasbil kratko opero, osnovano na pravljici Adolfa Hoffmeistra in jo po glavnem liku poimenoval Brundibar (češko »čmrlj«). Med vojno, ko je bilo judovskim otrokom prepovedano sleherno – javno in zasebno – izobraževanje, se otroci niso imeli s čim zaposliti. Krasa in Hoffmeister sta ravnatelju sirotišnice z judovskimi otroki v Pragi predlagala, da bi otroke zaposlili z uprizoritvijo opere Brundibar. Postavitev prizorišča, izdelava kostumov, učenje vlog, sodelovanje na vajah in predstavah je otrokom, ki se niso smeli igrati zunaj, priskrbelo razvedrilo. Leta 1942 so v praški sirotišnici uprizorili eno samo predstavo. Takoj zatem so nacisti otroke skupaj z njihovimi učitelji deportirati v novoustanovljeno koncentracijsko taborišče v Terezinu. Tam so opero ponovili več kot petdesetkrat. Igrali so stari in mladi. Otroke, ki so nastopali v operi, je ta izkušnja posebej okrepila in jim dajala upanje, da bo dobro zmagalo nad zlom.

Taborišče Terezin – glasba je ohranjala občutek za človeško identiteto in smisel bivanja

Terezin, preimenovan v nemški Theresienstadt, je Hitler zasnoval kot »zgledno« taborišče in ga uradno odprl 24. novembra 1941. V prekanjeni organizaciji Reinharda Heydricha in Adolfa Eichmanna, s katero sta hotela zaobiti in prikriti resnico o množičnih pobojih evropskih Judov, so nacistične oblasti to taborišče oglašale kot zdraviliški kraj, v katerega naj bi se preseljevali Judje od vsepovsod, da bi tam udobno počakali na konec vojne. Ker je bilo med Judi, ki jih je praški Judovski svet – pod strogim nadzorom nemških častnikov – poslal v Terezin, veliko glasbenikov, likovnikov in pisateljev, so ti takoj po prihodu tja začeli na skrivaj organizirati glasbene dejavnosti, čeprav je bila vsakršna glasba sprva strogo prepovedana. Številni glasbeniki so v taborišče spretno pretihotapili svoja glasbila. Čeprav so glasbeniki improvizirane koncerte previdno uprizarjali v kleteh ali na podstrešjih, so jih Nemci seveda odkrili. Vendar teh umetnikov na njihovo presenečenje ni doletela kazen, temveč so jim ukazali, naj koncerte prirejajo pogosteje. Nacisti so doumeli, da bi bil dodatek glasbenih in umetniških dogodkov v »zdravilišču« lahko velikanski reklamni trik, s katerim bi zunanjemu svetu dokazali, kako dobro se tam godi Judom. In tako so zapornikom veleli, naj ustanovijo tako imenovano Freizeitgestaltung, Odbor za prosti čas, ki bi prirejal koncerte, predavanja in druge dogodke. Hans Krasa je bil imenovan za vodjo koncertne sekcije. Med ljudmi, ki so jih poslali v Terezin, je bilo toliko glasbenikov, da so krajše obdobje lahko hkrati nastopali štirje simfonični orkestri. Umetniki so svoje nastope jemali enako resno, kakor če bi igrali na svetovnih koncertnih odrih. Niso samo poskušali spodbujati občinstvo, ki so ga sestavljali sojetniki, ampak so igrali tudi drug za drugega. »Ko se je naš položaj slabšal,« pravi nekdanja taboriščnica Alice Herz Sommer, »smo si celo bolj prizadevali, da bi v glasbi dosegli brezhibnost in jo osmislili. Za nas je bila to priložnost, da smo se spomnili svojega notranjega bistva, svojih vrednot.«

Moč glasbe, ki je izvajalcem in njihovemu občinstvu vlivala tolažbo in upanje, je bila večja od strahovlade njihovih taboriščnih gospodarjev. Vsaka skladba, ki je bila napisana v Terezinu, in vsak tam odigrani koncert sta pomenila moralno zmago nad sovražnikom. Lepota njihove civilizacije je za marsikaterega zapornika postala ščit, ki ga je branil pred obupom. Ob pomoči glasbe je izvajalcem uspelo ohranjati svojo osebno identiteto, občinstvo pa je glasba, dokler je trajala prireditev, ponesla onkraj tistega časa in kraja ter mu pričarala občutek, da življenje teče skoraj običajno.

Vir: Caroline Stoessinger, 110 let modrosti Alice Herz Sommer, Celjska Mohorjeva družba, 2014.

V spomin mladim generacijam – tragedija holokavsta

Namen projekta je mlade generacije preko opere, ki je tesno povezana s taboriščem Terezin, seznaniti s tragedijo holokavsta. V Terezinu je bilo zaprtih 140.000 Judov, od tega 15.000 otrok, preživelo jih je le okoli 3.000. Terezin je bilo prehodno taborišče. Večino ujetnikov, ki zaradi lakote, bolezni in popolne izčrpanosti niso umrli v tem taborišču, so odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer so umrli v plinskih celicah. Tako je leta 1944 preminil tudi skladatelj te opere Hans Krasa.

Ker so nacisti v Terezin deportirali pomembne kulturne, glasbene in gledališke osebnosti, se je tam samoiniciativno razvilo bogato kulturno življenje, med drugim je bila večkrat uprizorjena tudi otroška opera Brundibar. Otroci so opero razumeli kot pravljico z moralnim naukom, v kateri dobro slavi zmago nad zlom. Opera se namreč konča s pesmijo, ki jo zapojejo otroci ob zmagi nad hudobnim Brundibarjem, ki ga v času vojne lahko razumemo tudi kot sinonim za Hitlerja. Občinstvo je uživalo v alegoričnem protestu te opere.

O nastopajočih

Brundibar ni samo opera za otroke, ampak je tudi opera, v kateri nastopajo otroci sami. Otroški pevski zbor Glasbene matice Ljubljana z zborovodkinjo Irmo Močnik je bil pobudnik projekta, k sodelovanju pa je povabil še druge mlade pevce ter študente Akademije za glasbo v Ljubljani (študente petja, komorne igre in dirigiranja). Za Otroški pevski zbor Glasbene matice je to že peti glasbeno-scenski projekt v zadnjih letih, ki otrokom ponuja neposredno izkušnjo glasbenega gledališča in večdimenzionalnega umetniškega ustvarjanja. Tudi za študente glasbe je nastop v operi pomembna dopolnitev njihovega rednega študijskega programa. Umetniško vodstvo, ki je v štirih mesecih pripravljalo 65-članski ansambel na nastop, je sestavljala ekipa izkušenih glasbenih in gledaliških mojstrov: zborovodkinja Irma Močnik, profesorji petja Pija Brodnik, Matjaž Robavs in Tanja Rupnik, korepetitor Ermin Tkalec, dirigent Simon Dvoršak in režiserka Nana Milčinski.

Izvedbo opere januarja leta 2016 v Cankarjevem domu v Ljubljani sta sofinancirala Mestna občina Ljubljana in Javni sklad Republike Slovenije za kulturo.

Sponzorji operne produkcije: Veleposlaništvo države Izrael, Nova Ljubljanska banka d. d., Studio 100, d. o. o., GEM Interactive d. o. o.

Za sodelovanje pri projektu se zahvaljujemo Sašu Frelihu, Inge Breznik in Robertu Waltlu.