Zgoščenke
Franz Schubert: Maša št. 5 v As-duru, D 678
FRANZ SCHUBERT
Maša št. 5 v As-duru, D 678
Mojca Bitenc Križaj, sopran
Monika Bohinec, alt
Martin Sušnik, tenor
Domen Križaj, bariton
Mešani zbor Glasbene matice Ljubljana
Sebastjan Vrhovnik, dirigent zbora
Simfonični orkester RTV Slovenija
Rossen Milanov, dirigent
Posnetek sedmega abonmajskega koncerta iz cikla Kromatika v sezoni 2018/2019, ki se je odvil 18. 4. 2019 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.
Zametki javne uveljavitve in skladateljskega ugleda Franza Schuberta (1797–1828) se zarisujejo nekje pred prvo javno izvedbo Vilinskega kralja (1821). Dotlej je bilo – kljub izvedbi Maše v F-duru v letu Dunajskega kongresa (1814), njeni omembi v dnevnem časopisju (1817) in natisu (1818) – Schubertovo ime znano predvsem v ožjem krogu prijateljev. O njegovih ustvarjalnih začetkih vemo le malo. Odlično glasbeno izobrazbo mu je omogočilo petje v zboru cesarske dvorne kapele, pričevanja pa omenjajo še njegovo poustvarjalno nadarjenost, medtem ko o prvih skladbah ni ohranjenih zapisov. O Schubertovem talentu priča opazka, ki jo je njegovemu očetu namenil skladatelj in glasbenik Michael Holzer: »Ko sem ga želel naučiti nekaj novega, je že vse znal.«
Schubertova skladateljska afirmacija se je v primerjavi z Mozartovo, Beethovnovo ali Lisztovo zgodila relativno pozno, pa še to le na osnovi dela njegovega danes znanega opusa. Po drugi strani pa je presunljivo to, da je v času, ko je bil še povsem neznan, napisal nekaj sto samospevov, nekaj sonat in godalnih kvartetov, šest simfonij ter gledališka in sakralna dela, torej vsega skupaj skoraj dve tretjini svojih skladb.
Po značaju naj bi bil sramežljiv in skromen, pri promoviranju svoje umetnosti pa premalo vztrajen in odločen. Vendar je imel prav v prijateljih močno zaledje, saj so ti skrbeli za promocijo njegovih skladb na koncertnih odrih in pri založnikih, zlasti v času, ko si je kot skladatelj še utiral pot. Schubertov čas je bil res čas, ko je Dunaj slavil in spoštoval Beethovna, ljubil Rossinija ter vzdihoval za Paganinijem, vendar pa je po letu 1820 prav tako vneto pozdravil Schubertov vstop na dunajsko koncertno prizorišče. Založniki so se zanimali le za njegove samospeve ter zelo priljubljena priložnostna klavirska dela (plese), ker večjega dela »zamolčanega« skladateljevega opusa sploh niso poznali.
Čeprav Schubert ni bil najbolj nakolnjen instituciji Katoliške cerkve, je v kratki ustvarjalni dobi zapustil šest dokončanih latinskih in eno nemško mašo, številne posamične mašne stavke, druge liturgične oblike in drugačna – panteistično in protestanstko naravnana – duhovna dela (Stabat mater na nemško besedilo, nedokončani oratorij Lazarus). Ne oziraje se na osebno versko prepričanje posameznika, se je od Schuberta (tako kakor od drugih takratnih dunajskih skladateljev) pričakovalo sodelovanje na področju cerkvene glasbe.
Prve štiri dokončane maše je Schubert napisal v obdobju dveh let (1814–1816), najbrž kot odziv na potrebe in pričakovanja lokalne župnije v Lichtentalu. V teh mladostnih delih je zasledoval vzore starejših mojstrov, še posebej tradicijo Mozartove misse brevis. Za razliko od Mozarta pa je pri Schubertu opazna nekoliko svobodnejša raba liturgičnih besedil (ob tem se je posluževal prakse drugih takratnih skladateljev) na način, da je posamezne verze – še posebej tiste, ki so se neposredno nanašali na institucijo Katoliške cerkve (npr. verz »Et unam sanctam catholicam et apostolicam Ecclesiam«) – ponovil, združil ali pa celo izpustil,. Z omenjenimi spremembami je besedilo prilagodil glasbeni zasnovi posameznih stavkov, poglobil izraz ali pa poudaril posamezne vidike svetopisemskega pomena.
Maša št. 5 v As-duru (D 678) je nastajala med letoma 1819 in 1822 in je bila menda tudi že kmalu po nastanku izvedena. Leta 1826 je Schubert zaključil revizijo dela in se z njim nato (neuspešno) potegoval za delovno mesto v cesarski dvorni kapeli.
Čas nastanka maše sovpada z obdobjem, ko je Schubert iz mladostnega sloga postopno prehajal v bolj kompleksen in oseben način izražanja. Raziskovanje drugačnega in novega pa se je poleg preboja na področju samospeva po drugi strani zrcalilo tudi v številnih nedokončanih delih (štiri simfonije, tri klavirske sonate, oratorij in godalni kvartet). Nobeno poprejšnje skladateljevo sakralno delo ni napovedovalo preboja v nekaj tako intenzivnega.
Čeprav Schubert seveda ni poznal sočasnega Beethovnovega načrta (med letoma 1819 in 1823 je nastajala njegova znamenita Missa solemnis), se zdijo primerjave neizogibne: medtem ko je Beethovnovo delo epsko in monumentalno, je Schubertova maša (kljub temu da njeno liričnost občasno prekrije zadržana monumentalnost) v izrazu in tonu intimnejša. O intimnejšem značaju maše pričata tudi simfonični stavek in (kljub pozavnam) v njem vsebovana subtilnejša inštrumentalna govorica.
Solistični glasovi pretežno ohranjajo značaj pesmi in so povsem zliti v razgibano in izvirno simfonično teksturo. Obravnava zbora pa ne prikliče le Mozartove ustvarjalnosti, temveč se z rabo händlovske fuge, motetnega stavka, namigov na večzborje ter monteverdijevskega deklamiranja ozira nazaj v preteklost.
Kyrie zaznamuje enotno vzdušje glasbenega dogajanja vseh treh protagonistov (zbora, solistov in orkestra). Medtem ko Schubert v Glorii z glasbo zasleduje pomensko dramaturgijo besedila oz. zavzema interpretativno držo do svetopisemskih verzov na način različno in kontrastno zasnovanih delov stavka, razpetih med vzhičenostjo (Gloria …), občudovanjem (Adoramus te …), ponižnostjo in hvaležnostjo (Gratias agimus tibi …) ter čaščenjem (Quoniam tu solus sanctus …), je Credo osrediščen na ponotranjeno deklamativno podajanje verskih resnic (zbora). Glasbena narativnost in dramatičnost Glorie izvira tudi iz vpenjanja dveh kontrastnih značajev v dodelan simfonični stavek: vpleta zbor kot izraz kolektivnega razlagalca nasproti solistom kot izrazu intimne izpovedi verujočega.
Sanctus je z izjemo verza »Benedictus qui venit in nomine Domini« zaupan zboru; slednji je tudi sicer osrednji protagonist Schubertove maše. Agnus Dei je po značaju primerljiv s Kyrie, le da je vloga solistov izrazitejša, z njimi pa je poudarjen tudi spevno-lirični značaj sklepnega dela maše.
Schubertova maša v As-duru uteleša sintezo spoštljivosti in obvladovanja tradicije žanra katoliške liturgije ter njenega hkrati subtilnega in sublimnega spreminjanja z značilno osebno poetiko, uresničeno v samospevih in ostalih mojstrovih inštrumentalnih delih.
Katarina B. Hočevar
