JOSIP IPAVEC ne sodi med popolnoma pozabljene skladatelje, vsekakor pa je eden iz vrste najmanj razumljenih. Njegov opus je bil deležen različnih, tudi skrajno omalovažujočih oznak in ocen, ki so se s časom izkazale za povsem neustrezne. Plošča sodi v sklop prizadevanj za ustrezno umestitev »poslednjega Ipavca« v slovenski in evropski kulturni prostor, zato velja posebna zahvala Bernardi Fink, Marcosu Finku in Anthonyju Spiriju, umetnikom, ki so k temu v veliki meri pripomogli. Najintimnejši in najdragocenejši del Ipavčevega opusa so samospevi. Pisal jih je predvsem na nemška besedila, v želji, da bi z njimi uspel v tujini. Nekatere izmed njih sta pela znamenita sopranistka Lucie Weidt in baritonist Ferdinand Leon Lulek. Za slednjega je Ipavec napisal vrsto samospevov, ki jih je pevec nato izvajal v Evropi (na Dunaju, v Pragi, Berlinu, Hamburgu, Londonu, Parizu) in Ameriki. Skladatelj je izbiral besedila, ki so najbolj ustrezala njegovi lirični naravi, zlasti takšna z elegično vsebino. Bil je eden redkih slovenskih avtorjev, ki so mu bila blizu tudi pesniška dela baladnega značaja. Mdr. se je odločal za stvaritve Heinricha Heineja in je uglasbil kar osem njegovih pesmi iz znamenite Knjige pesmi in Vrnitev. Ipavec je svoje pesmi izbiral predvsem glede na njihovo vsebino in vzdušje, manj je upošteval njihovo literarno vrednost. Mnogo pesmi je uglašenih na pomladna občutja. Ipavčeve melodije so lirične, vendar inventivne in originalne. Pesmi so v glavnem kratke, dvokitične, v izrazu otožne, celo polne žalostnega občutja in melanholije, ki je blizu slovenski ljudski pesmi. Izbiral je pesmi s temo neizpolnjene ljubezni, hrepenenja in smrtne žalosti. Pri komponiranju je izhajal iz romantične tradicije, pomembna mu je bila melodija, oblika je prekomponirana, pogoste so menjave tonalitete in ritma. V klavirski spremljavi kaže smisel za klavirsko igro, ki je učinkovita, včasih celo komplicirana. Josip Ipavec velja za eno najbolj tragičnih osebnosti v slovenski glasbi. Čas se je z njegovo glasbo kruto poigral. Sodobniki niso doumeli, da so dimenzije njegove glasbe prerasle ozek krog domačijske glasbene kulture. Avtorji razprav o slovenskem samospevu tega dela njegovega opusa sploh niso omenjali. Njegovo delo so imeli celo za »neuravnovešeno« in »emotivno neurejeno«. Zato je bil Josip Ipavec dolgo časa skoraj neznan in podcenjevan skladatelj. Ipavčeve samospeve danes po pravici uvrščamo med najboljše antologijske strani slovenske vokalne lirike iz časa fin de siècla, Josip Ipavec pa je eden tistih ustvarjalcev, ki so slovenski literarni moderni ali slikarjem impresionistom enakovredno dopolnilo. Predstavitev njegovih pesmi na plošči (27 samospevov) pomeni njihovo nadaljnjo promocijo ne samo doma, temveč tudi v tujini.