Zborovodja TOMAŽ TOZON (1937, Ljubljana) je kmalu po končanem študiju na Akademiji za glasbo v Ljubljani postal glasbeni producent na Radiu Slovenija in to delo opravljal do upokojitve leta 1994. Svojo bogato glasbeno kariero je pričel kot deški sopran in nadaljeval kot zveneč bariton v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič, Komornem radijskem zboru, Učiteljskem pevskem zboru Emil Adamič, Kvartetu Do in Slovenskem oktetu, v katerem je prepeval od leta 1978 do 1996 in z njim prepotoval vseh pet celin. Svoj prvi zbor je ustanovil že v osnovni šoli, potem pa na različne načine vodil, spremljal, spodbujal in svetoval vrsti zborov in manjših pevskih skupin. Pevcu se globoko vtisnejo v spomin njegove značilne interpretacije, ki pronicljivo razbirajo skladateljska sporočila, značilna čustvena zavzetost, ki navdušuje tako zbor kot njegove poslušalce. Kot ustanovitelj ali zborovodja je bil še posebej zavezan naslednjim zborom: Mešani zbor Sv. Cecilija Ljubljana, Mešani zbor Metalka Ljubljana, Oktet Jelovica, Logaški oktet, Goriški oktet, Moški zbor Lesarji Slovenije, Mešani zbor sv. Frančišek Sedej Števerjan, Škofjeloški oktet, Oktet Ceh, Moški pevski zbor Kranj ter Mešani pevski zbor Lubnik, katerega je ustanovil in nato vodil dvajset let. Pomembno sled je zapustil še pri Frankolovčanih, Mešanem pevskem zboru Peko iz Tržiča, Kvartetu Spev, Oktetu Lip Bled in Oktetu Adoramus iz Novega mesta. Poseben pečat je s svojim neumornim delom pustil v Mešanem pevskem zboru Glasbene matice Ljubljana, ki ga je v desetletnem vodenju (1997-2007) z uspelimi in odmevnimi nastopi popeljal po mnogih odrih v domovini in tujini. Zbor je pod njegovim vodstvom prejel zlato odličje na tekmovanju v Pragi (2006). Število pevk in pevcev mešanega zbora je preseglo številko 70. Zamisel o velikem moškem zboru je postala resnična, ko je na oder pod njegovim vodstvom stopil tudi več kot 60 članski Moški pevski zbor Glasbene matice Ljubljana, ki združuje pevce iz vse Slovenije in je svoje uspešno delo zaključil z izidom te zgoščenke. Izredno dragoceno je njegovo animatorsko in organizacijsko delo, ki ga je opravljal kot član in predsednik Odborov za glasbeno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije in Škofje Loke ter strokovni spremljevalec in snovalec številnih srečanj in prireditev. Iz njegovih zamisli so se rodila glasbena srečanja kot so Srečanje oktetov v Šentjerneju, Tako pojo zlati, Gorenjska poje, Sloven’c Slovenca vabi, Večer planinskih pesmi, Večer slovenskih viž v narečju in še mnoga druga. V skupnih prireditvah je povezal tri slovenska mesta in njihove muzeje: Piran, Ptuj in Škofjo Loko. Za svoje izvrstno in neutrudljivo delo je prejel mnogo odličij. Najpomembnejša je Gallusova plaketa, ki jo je ob 50-letnici svojega glasbenega udejstvovanja prejel kot priznanje za pomembne dosežke v glasbenem ljubiteljstvu. Gallusovi plaketi je prejel tudi za delo z Oktetom Jelovica in kot pevec Slovenskega okteta. Za dolgoletno prizadevno delo, ki je pomembno prispevalo k razvoju in ugledu Škofje Loke je v letu 2000 prejel najvišje občinsko priznanje, Zlati grb občine Škofja Loka. S svojim mentorskim in zborovodskim delom v letih 1997-2007 se uvršča med zborovodje, ki so pomembno soustvarjali zgodovino Glasbene matice Ljubljana, še posebej njenega Mešanega in Moškega pevskega zbora.

MOŠKI PEVSKI ZBOR GLASBENE MATICE LJUBLJANA
Bilo je po odpeti maši in koncertu Mešanega pevskega zbora Glasbene matice Ljubljana v baziliki v Bardejovu na Slovaškem, pozimi leta 2002, ko je Tomaž Tozon glasno razmišljal in slišalo se je: »Rad bi imel kdaj še moški zbor, vsaj tako velik, kakor je ta mešani.« Poučeni navzoči so takoj zaslutili, da izvira to iz spomina na nekdanji združeni zbor lesarjev, ki ga je pred davnimi, skoraj tridesetimi leti sestavil iz tedanjih oktetov, ki so peli pod imeni velikih slovenskih lesarskih tovarn. In peli so dobro, zares dobro. Pa je sledilo poleti med dopustom celodnevno zasedanje ob morju in brskanje po spominu za vsemi imeni, ki bi bila v takšnem zboru zaželena in dobrodošla. Nabralo se jih je 65 – in glej – na klic in povabilo so se vsi odzvali, čeprav so bili nabrani domala iz vseh kotičkov Slovenije – od Dolenjske, Mežiške doline, s Tržaškega, Štajerci, Gorenjci in seveda Ljubljančani. Častitljiva in dobra Glasbena matica nam je dobrohotno dala svoj domicil in ime, ki smo si ga s ponosom nadeli. Kljub veselim obrazom ob snidenju starih pevskih znancev, a tudi mnogih novih, ki so že kdaj peli pod Tomaževo roko, je bilo slutiti nelagodje previdnosti med njimi. Tomaž je hudomušno dajal korajžo: »Zbrali ste se dobri, če bomo peli samo tako, kakor nekdaj Donski kozaki, ni vredno, da začnemo!« Ob tem so se nam nekaterim rahlo zatresla kolena – in se morda še vedno tresejo. Tomaž je predložil program – večina ga je že poznala in pela – in začelo se je. Začelo tako, da nam je samozavest nemudoma padla na stvarno raven. Kako tudi ne bi, ob že prislovični Tozonovi strogosti pri učenju in izvirnosti ter doslednosti v svojem videnju in podajanju glasbe, vsaka njegova vaja je pravi pevski seminar. Vsi, ki so kdaj peli pod njegovo roko, to dobro vedo in zagotovo je prav to tisto, kar njegovi pevci najbolj cenijo; interpretacijo skladb razloži s tolikšno samoumevnostjo, da pevce vselej prepriča, a hkrati tudi z doslednostjo, ko je razlaga izpred mnogih let povsem enaka sedanji. In čeprav je eden od kriterijev vsakršne lepote v umetnosti tudi različnost njenega dojemanja (pri publiki), interpretacije Tomaža Tozona nikoli ne zvenijo obrabljeno, daje jim iskrivost tudi z dirigiranjem na nastopih. Iz partitur z razlago in interpretacijo oživi skladateljevo delo. Zagotovo je zanj mogoče parafrazirati posvetilo Prežihovega Voranca, ki ga je nekoč napisal za jubilej znamenitemu koroškemu dirigentu: »Česar jaz s peresom ne zmorem, opraviš Ti s fanfaro.« Izbor skladb v naši izvedbi ob delovnih in drugih pogojih zbora zagotovo ne pojde v antologijo vzorov slovenskega zborovskega petja, a je nastal v čudovitem vzdušju druženja dolgoletnih pevskih pobratimov, takšnih, ki v njih pesem neustavljivo in vedno znova prebuja nikoli do kraja spoznano hrepenenje po lepem in dobrem, ter tako hrani dušo pevca in poslušalca. Morda pa bosta dirigent in zbor s tem za sabo zapustila sled, ki jo bo kdo željan nadaljevati in izpopolniti. Bilo bi imenitno in vredno truda!
Karli Vugrinec

MOŠKI PEVSKI ZBOR GLASBENE MATICE LJUBLJANA
Prvi tenor
1. Benedik Jože, Kranj
2. Breznik Andrej, Slovenj Gradec
3. Gričnik Maksimiljan, Slovenske Konjice
4. Klemenčič Aleš, Domžale
5. Kolšek Marko, Litija
6. Kršinar Andrej, Topol, Medvode
7. Mihelič Franc, Naklo
8. Murko Franjo, Slovenj Gradec
9. Pangerc Slavko, Prevalje
10. Prapertnik Mirko, Slovenj Gradec
11. Pratneker Boštjan, Slovenj Gradec
12. Primožič Adi, Slovenj Gradec
13. Slanič Jure, Maribor
14. Sodja Janez, Bohinjska Bistrica
15. Stopar Rudi, Bazovica
16. Strmole Tone, Trebnje
17. Špendov Janez, Kranj
18. Zaletel Marko, Križe

Drugi tenor
1. Bajželj Milan, Kranj
2. Breznik Dani, Slovenj Gradec
3. Čakš Daniel, Šmarje-Sap
4. Erčulj Janez, Bohinjska Bistrica
5. Fele Martin, Šmartno pri Litiji
6. Gašper Tone, Mislinja
7. Hren Marjan, Zreče
8. Maček Franc, Begunje na Gorenjskem
9. Marinčič Marijan, Ljubljana
10. Narobe Janez, Cerklje na Gorenjskem
11. Primožič Tomaž, Slovenj Gradec
12. Švigelj Janez, Borovnica
13. Tozon Jernej, Škofja Loka
14. Tozon Urban, Škofja Loka

Bariton
1. Cerovšek Mitja, Novo mesto
2. Dolinšek Branko, Slovenj Gradec
3. Grom Lovro, Logatec
4. Jakob Ivan, Grosuplje
5. Kaplan Bojan, Krško
6. Kolerič Janez, Šmartno pri Slovenj Gradcu
7. Košir Albin, Topol, Medvode
8. Košuta Igor, Trst
9. Križaj Jože, Hrastje
10. Lesjak Jože, Ravne na Koroškem
11. Mandl Bogdan, Mežica
12. Markun Stane, Srednja vas pri Šenčurju
13. Milič Vinko, Opčine, Trst
14. Oberč Roman, Ljubljana
15. Primc Franc, Podnart
16. Sedlak Damir, Grosuplje
17. Simončič Jože, Šentjernej
18. Slanič Dušan, Prevalje
19. Tihelj Janez, Ljubljana
20. Vengušt Anton, Ljubljana
21. Vidic France, Šmartno pri Litiji
22. Vidmar Stane, Trboje

Bas
1. Bec Drago, Ravne na Koroškem
2. Bukovinski Jože, Cerklje na Gorenjskem
3. Ceferin Peter, Škofja Loka
4. Čelhar Ivan, Pivka
5. Dermulc Sašo, Grosuplje
6. Dolinšek Sašo, Slovenj Gradec
7. Gašperlin Boris, Ljubljana
8. Hovnik Florijan, Ravne na Koroškem
9. Kregar Jože, Ljubljana
10. Križaj Dušan, Kranj
11. Lajovic Aleš, Ljubljana
12. Lužar Stane, Ljubljana
13. Maffi Severin, Ljubljana
14. Mohorič Leon, Bled
15. Osojnik Edvard, Prevalje
16. Petejan Robert, Miren
17. Pruš Karli, Slovenj Gradec
18. Ribič Vladimir, Polšnik
19. Štritof Andrej, Šmartno pri Litiji
20. Vugrinec Karli, Kotlje