Opera Hobit skladatelja Deana Burryja je priredba znanega istoimenskega romana J. R. R. Tolkiena, ki pripoveduje zgodbo o skromnem Bilbu Bogataju. Zapečkarski hobit je ravnodušen do avantur onkraj domačega praga, a se na prigovarjanje modreca Gandalfa poda na nepredvidljivo pustolovščino s škrati. Ti želijo osvojiti izgubljeni zaklad in ukaniti zmaja Smauga, ki leži na njihovem zlatu. Bilbo se spremeni v neustrašnega junaka, ki spozna, da je v njem več poguma kot bi kdorkoli mislil, celo sam.

Letos mineva osemdeset let, odkar je v slovenskem prevodu prvič izšla ena od najbolj branih knjig mladinske književnosti Hobit angleškega pisatelja J. R. R. Tolkiena. Glasbena matica v tem jubilejnem letu v sodelovanju s Cankarjevim domom, Anton Podbevšek Teatrom, Akademijo za glasbo v Ljubljani in Slovenskim komornim glasbenim gledališčem pripravlja prvo slovensko izvedbo mladinske opere Hobit.

Opero za otroški zbor, bariton in manjši komorni ansambel je skladatelj Dean Burry napisal za Kanadski otroški operni zbor in je bila prvič izvedena leta 2004 v Torontu. V Ljubljani si jo boste lahko ogledali v Cankarjevem domu med 6. in 10. 12. 2017 v izvedbi mladinskega opernega zbora Glasbene matice in študentov Akademije za glasbo v Ljubljani.

Skladatelj o knjigi in operi Hobit – uglasbitev epske zgodbe izpolnitev njegovih otroških sanj
Kot mlad fant je bil navdušen nad vsem fantastičnim – zmaji, velikani, grško in egipčansko mitologijo, srednjeveškimi vojnami in orožjem. Hobita je prvič prebral, ko mu je bilo dest let in knjiga ga je očarala. »Pisatelj je tako prepričljivo opisoval izmišljeni svet, da se je zdel resničen. Bolj kot fantastični roman je spominjal na zgodovinsko povest.« Privlačnost Tolkienovega romana je med drugim v tem, da so v srednji svet prenešene karakteristike realnega sveta, domišljija in realnost se prepletata. Burry je domišljijske podobe skušal podpreti z glasbo. V kompoziciji je več glasbenih govoric, ki jih narekujejo različne narave prebivalcev srednjega sveta. Glasba odraža epsko zasnovo, a hkrati zrcali glavne karakteristike raznovrstnih vlog: preprostost hobitov, prizemljenost škratov, lahkomiselnost vilinov, škodoželjno pretkanost goblinov in aroganco Smauga. Himna škratov daje slutiti prostranost ruske ljudske pesmi. Vilini prepevajo v duhu francoskega renesančnega madrigala. Goblinova trda in disonančna govorica spominja na nemški ekspresionizem. Melodije hobitov pa obujajo zvoke Burryjeve rodne Nove Funlandije. »Domišljija, ki je ukoreninjena v realnosti, daje občutek resničnosti. Gre hkrati za nekaj tujega in domačega, neznanega in poznanega, kar daje osnovo za dobro gledališko delo.«

Tolkienov srednji svet hobitov, škratov, vilinov, goblinov, vargov …
Christopher Hoile je po svetovni premieri v gledališki kritiki zapisal, da opero odlikuje dobra lastnost – izogibanje moraliziranju, ki tako pogosto pokvari gledališke predstave za otroke. Namesto tega opera niza celo vrsto razburljivih epizod, v katere so vpleteni Bilbo in škrati, ki pri načrtovanem velikem podvigu nehote trčijo ob različne prebivalce srednjega sveta (viline, gobline, varge). Bilbo se na pot poda omahljivo, brez entuziazma in večkrat toži po brezskrbnosti domače votline in mirnem srebanju skodelice čaja. Spoznava, da je avantura vse prej kot prijetna. Skupaj s škrati naleti na kup nevarnih ovir, a Burry bolj namiguje kot jasno kaže na to, da je samo sodelovanje med prebivalci srednjega sveta tisto, ki vodi do uspeha. Ne izogne se niti temi smrti. Ne izpostavlja uničenja zmaja Smauga, pač pa smrt škrata Thorina, zaradi česar opera ni samo materialistična avantura, ampak pustolovščina, ki terja življenje enega od glavnih junakov. Ta se pred smrtjo zave svojih napak in kot najvišjo vrednoto prizna zvesto prijateljstvo.