Gloria v D-duru RV 589 (za dva soprana, alt, zbor in baročni ansambel) je najbolj znano Vivaldijevo sakralno delo in sodi med njegove najpomembnejše cerkvene kompozicije. Kot samostojno delo v enem stavku je verjetno nastalo med leti 1713 in 1717 za Ospedale della Pietà, eno od sirotišnic v Benetkah, kjer so bila mlada dekleta deležna široke glasbene vzgoje. Reprezentativno glasbeno se deli na dvanajst delov, ki se razlikujejo po zasedbi, glasbenem stavku, tonskem načinu in čustvenem naboju.

Duhovniška služba in vloga dolgoletnega umetniškega vodja Ospedale della Pietà sta Vivaldija spodbujala k intenzivnemu umetniškemu ustvarjanju na področju sakralne glasbe. Tudi Magnificat RV 610 (za dva soprana, alt, tenor, zbor in baročni ansambel) je nastal v teh okoliščinah in se ohranil v dveh različicah. V prvi prevladuje zbor, v drugi pa so Et exultavit, Quia respexit, Quia fecit, Esurientes ter Sicut locus est pospremljeni z novimi, obsežnimi solo arijami, ki so, kot je mogoče razbrati iz rokopisov, poimensko posvečeni pevkam Ospedale della Pietà.

Domine ad adiuvandum me festina RV 593 (za sopran, zbor in baročni ansambel), svež in živahen odgovor na Vespere v G-duru sodi med Vivaldijeva najlepša sakralna dela. Michael Talbot ga označuje kot najbolj dovršenega. Na vsak način zasluži to tridelno delo častitljivo mesto v repertoarjih zborov. Sopranska arija Gloria Patri je čudovit primer Vivaldijeva galantnega sloga.