Letos mineva 80 let od smrti vsestranskega slovenskega umetnika, slikarja in glasbenika, čigar likovna in glasbena dela še danes predstavljajo nepogrešljiv prispevek slovenski kulturni krajini. Saša Šantel je v naši zavesti prisoten predvsem kot avtor monumentalnega skupinskega portreta slovenskih skladateljev, ki krasi dvorano Slovenske filharmonije. A tudi preostanek njegovega izjemno bogatega in zanimivega slikarskega ter skladateljskega opusa je enako vreden pozornosti. Šantel je svoja likovna dela ustvarjal v različnih tehnikah: olju, akvarelu, risbi, tušu, gvašu, grafiki … Za ljubljansko Glasbeno matico je s svinčnikom izdelal 139 portretov slovenskih glasbenikov, za istega naročnika pa tudi svoje največje delo – oljno sliko Koncil slovenske glasbe (1936), ki je glavni vizualni poudarek male dvorane Slovenske filharmonije. Med letoma 1932 in 1942 je naslikal cikel akvarelov ljudskih noš, ilustriral je knjige ter veliko razstavljal.

Že od mladih let pa se je ukvarjal tudi s skladanjem. Njegov raznolik opus obsega okrog sto del, med njimi je kar polovica vokalnih – od zborov in kantat do številnih samospevov in cerkvenih skladb. Prav tako je napisal veliko komornih in solističnih del, v katerih prevladujejo skladbe za godala in klavir, ob tem pa tudi nekaj del za simfonični in salonski orkester ter za tri odrske predstave. Številne Šantlove inštrumentalne skladbe so didaktičnega značaja, medtem ko mnogi izmed njegovih zborov vzbujajo narodno zavest. Njegovo najobsežnejše delo je opereta Blejski zvon, na libreto Mary Garden, ki je bila uprizorjena leta 1933 na odru ljubljanske Opere, vendar ni požela trajnega uspeha. Na koncertnih odrih so se veliko bolj obdržale Šantlove komorne skladbe, predvsem njegovi samospevi, katerih antologiji bomo lahko prisluhnili v okviru letošnjega 39. festivala Slovenski glasbeni dnevi.