---

---

---

---

Foto: Darja Štravs Tisu

Leta 1802 je Ludwig van Beethoven postopoma začel izgubljati sluh, stanje pa se mu je v naslednjih desetih letih še poslabšalo, dokler ni popolnoma oglušel. Med počitkom na podeželju je napisal pismo, znano kot »Heiligenstadtska oporoka«. Pismo, ki je deloma izpoved deloma oporoka, izraža njegova občutja stiske in osamljenosti zaradi vse hujše gluhosti, skupaj z odločitvijo, da zaradi svoje glasbe nad življenjem ne bo obupal.

Kmalu po tem, ko je napisal oporoko, je Beethoven začel komponirati svoj edini oratorij, Christus am Ölberge, ki je bil premierno izveden v velikem tednu leta 1803.  Gre za edinstveno delo v skladateljevem opusu, vendar v precejšnji meri prezrto. V tej pasijonski drami ni upodobljeno Kristusovo mučenje, pač pa je poudarek na njegovem duhovnem boju v vrtu Getsemani pred tem. Ob treh solističnih vlogah – Jezus, Seraf in Peter – nastopa še zbor v treh različnih zasedbah: v vlogi rimske vojske, Jezusovih učencev in angelov.

Nemški libreto Franza Xaverja Huberja, ki poetično razvija evangeljsko pripoved, je dramatičen povzetek pasijona, na katerega se je skladatelj odzval z močno dramatično glasbo. Oratorij je razdeljen na meditativne in aktivne prizore. Prvi del se osredotoča na psihologijo Jezusovega trpljenja, ki prosi Boga naj mu odvzame kelih trpljenja. Za razliko od drugih pasijonov – zlasti Bachovih – je Jezus tenor in ne bas. Tenorski timbre namreč učinkovito poudarja Jezusovo človeško naravo, njegovo mladost, nedolžnost in ranljivost. Seraf – pri Beethovnu je ta operni koloraturni sopran – z usmiljenjem gleda trpečega Jezusa ter skupaj z njim zapoje presunljiv duet v a-molu: »Neizmerna je groza, bolečina in strah … a še večja je ljubezen, s katero njegovo srce objema ves svet«. To je emocionalno jedro oratorija z nekaterimi izmed Beethovnovih najlepših vokalnih kompozicij.

Ko se vojaki približajo, da bi uklenili Jezusa, Peter v jezi priseže maščevanje, a ga Jezus ustavi in spomni, da je sam učil ljubezen do vseh ljudi in tudi odpuščanje sovražnikom. Če zbor vojakov daje vtis, da je zataval iz komične opere, je bolj verjetno to namerna skladateljeva poteza – občutimo nesmiselnost in banalnost zla. Sledi trio Jezusa, Serafa in Petra, v katerem se razreši konflikt, ki ga ustvari vročekrvna Petrova želja po maščevanju. Ko se rimska vojska približuje, Jezus sprejme kelih trpljenja, oratorij pa se zaključi v pozitivnem duhu s fugo zbora angelov, ki močno spominja na Beethovnovega najljubšega skladatelja, Händla. Dolgo časa je bil ta del najbolj priljubljen del oratorija, ki se je pogosto izvajal samostojno in je znan kot »Beethovnova Aleluja«.

Beethoven in Huber poudarjata Jezusovo človeško naravo, ki junaško premaga strah in sprejme poslanstvo odrešenja človeštva. Kljub temni noči duše v vrtu Getsemani in grozeče preizkušnje na Kalvariji, je sklep oratorija poln upanja v pričakovanju izpolnitve odrešenja: »Kmalu bo moja agonija končana, odrešenje izpolnjeno, kmalu bodo sile zla strte in premagane.«

Tisto, kar daje temu oratoriju posebno moč, je Beethovnova osebna povezanost s to temo. Številni umetniki in skladatelji so upodabljali Kristusovo trpljenje, toda Beethoven je nosil svoj poseben križ izgube sluha, ki ga je izoliral in prisilil v ustvarjanje glasbe z »notranjim ušesom«. Kakor Kristus v vrtu Getsemani se je znašel sam in zapuščen, v boju z nepredstavljivimi notranjimi stiskami. Tako težavno je bilo to soočenje z notranjo napetostjo, da je, kot razkriva Heiligenstadtska oporoka, za kratek čas pomislil celo na končanje življenja. Kar ga je gnalo naprej, je bila ljubezen do umetnosti in želja, da bi svojo glasbo delil s svetom. Ni si težko predstavljati, da je Beethoven prav v pasijonu našel moč in tolažbo, in da mu je prav njegov oratorij dal nov zagon, da je presegel svoj položaj in ustvaril tudi svoja kasnejša dela – mnoga od njih napisana v popolni gluhoti.