Camille Saint-Saëns (1835–1921) spada med najpomembnejše francoske skladatelje 19. stoletja. Med njegovimi oratoriji ter mašami največjo pozornost uživa prav Božični oratorij, v izvirniku Oratorio de Noël, op. 12, ki v partituri opozarja na pravo razkošje pevskih glasov, kjer ima še posebno veliko ter zahtevno vlogo ženski del štiriglasnega mešanega zbora. Oratorij je napisan za pet pevskih solistov, zbor, orgle, godala in harfo, skladatelj pa je delo napisal v času svojega službovanja v znameniti cerkvi La Madeleine v Parizu 1860.

Ko je Camille Saint-Saëns leta 1921 v starosti 86 let umrl v Alžiru, je preživel več obdobij in slogovnih sprememb v glasbeni zgodovini. Kljub podobi konservativca in tradicionalista, deloma pa prav zaradi nje, ga je glasbena javnost – skupaj z ekscentričnim Berliozom – imela za vodilnega predstavnika Musique française 19. stoletja. Ni bil pomemben le kot skladatelj, temveč tudi kot dirigent in izvajalec (pianist) lastnih del ter organist v pariških cerkvah. Saint-Saëns se je v celoti zavedal eklektičnih elementov svoje glasbe, kar pa ni zmanjšalo njene pozitivne ustvarjalne moči.

Saint-Saënsov opus obsega skoraj vse glasbene zvrsti njegovega časa: štiri simfonije, več simfoničnih pesnitev, priložnostno glasbo, slikovite orkestrske suite (kot je priljubljeni Carnaval des animaux iz leta 1886), koncerte za klavir, violino in violončelo, več oratorijev in kantat ter – za francoskega skladatelja velikega formata nujno potrebnih – dvanajst oper, čeprav se je na repertoarju pojavila le ena, opera v treh dejanjih Samson in Dalila, prvič izvedena leta 1877. Obsežnim delom se pridružujejo pesmi s klavirsko ali orkestrsko spremljavo, komorna, klavirska in orgelska glasba.

V njegovem obsežnem katalogu del najdemo tudi sakralno glasbo na francoska in zlasti latinska besedila. Ta dela segajo od kratkih zborovskih skladb, pogosto z orgelsko spremljavo, do obsežnih liturgičnih del in oratorijev. Poleg Maše (1856), Rekviema (1878) in dveh bogato opremljenih psalmskih priredb z orkestrsko spremljavo je treba posebej omeniti tri biblijske oratorije Oratorio de Noël, Le Déluge – Poème biblique (1875) in La Terre promise (1913). Od teh del je le latinski Oratorio de Noël zavzel mesto v kanonu božičnih oratorijev. Saint-Saëns se v svoji cerkveni glasbi izogiba gledališkim učinkom in se skoraj v celoti zanaša na homofon zborovski stavek. Operne aluzije, ki so bile v njegovem času tako priljubljene, se tu umaknejo mešanici romantičnega elana in baročnim reminiscencam. Izrazito komoren glasbeni instrumentarij z liričnimi solističnimi parti in manj zahtevnim zborovskim delom skupaj ustvarjajo osnovno pastoralno razpoloženje, zaradi katerega je ta božični oratorij postal eno najbolj izvajanih Saint-Saënsovih del.

Delo je bilo zasnovano konec petdesetih let 19. stoletja in dokončano leta 1860, vendar je bilo prvič izvedeno šele 15. decembra 1869 v cerkvi La Madeleine. Delo v desetih stavkih je napisano za soliste, štiriglasni mešani zbor, godalni kvintet, harfo in orgle. Obligatni orgelski part zahteva tipično »romantično« glasbilo tega obdobja s široko paleto osnovnih tonskih barv. V nasprotju z orglami, ki so stalno prisotne, se harfa – za poseben učinek – pojavi le v treh stavkih. Libreto tega dela je niz božičnih epizod, ki imajo bolj liturgični kot pripovedni značaj. Temelji na odlomkih iz Stare in Nove zaveze: iz božične zgodbe po evangelistu Luku, iz Janezovega evangelija, Psalmov, iz knjige preroka Izaije in iz knjige Žalostink.

Oratorio de Noël je delo 25-letnega Saint-Saënsa, ki v Evropi in ZDA še ni bil priznan kot »klasik« novejše francoske glasbe. Orkester se ves čas uporablja skoraj tako kot v komorni glasbi, včasih pa so orgle edino spremljevalno glasbilo. Le občasno se v nasprotju s siceršnjo pretežno intimno liriko pojavi bolj dramatičen značaj. Solistični pevci poudarjajo spevne, himnične prvine, ki včasih nakazujejo tudi značaj liturgične preproste pesmi. Tudi zborovski part je opazno preprost in večinoma obravnavan pretežno silabično.

Čisto instrumentalni začetek dela je vedno vzbujal posebno pozornost zaradi jasne aluzije na velik zgodovinski model: Saint-Saëns začne s preludijem, ki je izrecno označen kot »Prélude dans le style de Séb. Bach«. Zdi se verjetno (čeprav tega ni mogoče dokazati), da je široko razgibano Pastoralo v G-duru 12/8 za godala in orgle navdihnila pastoralna Sinfonia, s katero se v isti tonaliteti in časovnem podpisu začenja drugi stavek Bachovega Božičnega oratorija BWV 248 in za katerega je prav tako značilen pikčast sicilijanski ritem. Saint-Saëns je bil naročen na edicije, ki so izhajale v tako imenovani stari Bachovi kompletni izdaji, v kateri je malo pred tem, leta 1856, izšel Bachov oratorij. Kljub temu njegov Preludij ni zgodovinska slogovna kopija, temveč žanrska skladba, ki izraža sentimentalen pogled na Bacha, značilen za to obdobje.

Saint-Saëns je posodobil Bachov baročni slog z natančnostjo in ostrino, tako značilno za francoskega skladatelja. Druga Saint-Saënsova novost je pridodan operni karakter, dodal je recitative. V nasprotju z Bachom božične zgodbe v Saint-Saënsovi različici ne pripoveduje evangelist, temveč jo razdeli med različne soliste. Saint-Saëns v pripoved tudi ni dodal drugih posebnih besedil, temveč je uglasbil izključno besedilo Vulgate in katoliške liturgije. Celotno delo se zaključi z vrnitvijo k Bachu, tako po slogu kot po obliki. Tako kot Bach svoje oratorije zaključi z zborom, Saint-Saëns svoje delo zaključi z zborovsko himno. Opazimo lahko, da Saint-Saëns skozi delo postopoma povečuje izvajalske sile: iz sola v duet, trio, kvartet, kvintet, nato celoten zbor za zaključek.