Fabio Nieder
Suita iz Slovaške pravljice Undina

Zdi se, da ljudska glasba v opus Fabia Niederja vstopa skozi več kot eno točko. Ena je skrajno osebna, povezana s skladateljevim občudovanjem slovenskih ljudskih pesmi, ki jih je v mladosti slišal na podeželju, ki obkroža večjezikovni srednjeevropski Trst. Pozneje je vzljubil slovaško ljudsko glasbo, ki je v svojem razvoju ustvarila povezavo med vzhodnimi glasbenimi temelji in vplivi z zahodnih dežel od 16. in 17. stoletja dalje, obdržala pa pestrost, ki jo je v svojih raziskavah izpostavil Bartók, ko je zapisal: »Med temi deželami se zdi ljudska pesem Slovakov najbogatejša. V skoraj vsaki vasi poznajo drugačne pesmi.« Niederja je iskanje vodilo še v Romunijo, kjer so se v otroštvu kot poslušalci ali pozneje kot raziskovalci ljudske glasbe umetniško oblikovali mojstri evropske umetne glasbe 20. stoletja Bartók, Ligeti in Kurtág. Ta sled pa vodi v drugačen vstop ljudske tradicije v sodoben skladateljev opus, vstop skozi zgodovinsko zavest evropskega avtorja umetne glasbe, ki zna iskreno premeriti odnos uradne, pisane, centralizirane glasbene zgodovine do ustnih, lokalnih in zato vedno tudi obrobnih glasbenih praks. Odnos skladateljev do teh praks – torej odnos posameznikov in založnikov do glasbene snovi skupnosti, javnosti – je bil v zgodovini največkrat analogen političnemu kolonializmu, zlasti s prostim prilaščanjem ljudskih napevov v delih vrste skladateljev 19. stoletja. Nieder jasno spoštuje prizadevanja etnomuzikologov in skladateljev, ki so ljudsko glasbo arhivirali, natančno zapisali, objavili svoje izsledke, čeprav so iz teh tudi črpali znanja za lastno avtorsko delo – a hkrati s stališča 21. stoletja, časa dodatne časovne razdalje, kritičnih premislekov zgodovinopisja in ušesa, kultiviranega v življenje s snemalno tehnologijo, tudi razume širšo sliko razmerja skladatelja do ljudske glasbe in njene avtentičnosti. V enem od intervjujev pojasnjuje: »Priredbe ljudskih pesmi Béle Bartóka pogosto izvirne melodije kmetov prenašajo na glas s klavirsko spremljavo. Vendar pa se s tem prvotna pevska tehnika popolnoma izgubi. Če imaš priložnost poslušati izvirni posnetek kmečke ljudske pesmi in ga nato primerjati z Bartókovo priredbo, je razlika med njima presunljiva.« Tako v svoja dela, ki obravnavajo ljudske teme, zapiše preprosto opazko »z etničnim glasom«. Hkrati Nieder s stališča skladatelja s širokim pogledom na sodobno zvočnost k ljudskim napevom pristopa s sproščenostjo in domišljijo – ritmične vzorce lahko raztopi v teksturah, melodije lahko ohranja ali jih razpostavi v širši zvočni prostor ali barvne nianse, na voljo so mu modernistična gostota, mahlerjansko pastoralno slikanje, minimalistična odprtost … Sam to sproščenost in lasten odnos do ljudskega razloži: »Moja glasba bo vedno nekaj drugačnega od prave ljudske pesmi. Bolj gre za fantazijski objekt. Dejanje svobodne izbire. Nekaj, kar se nahaja med glasbenim izročilom določenih ljudstev in mojo osebno intuicijo.«

Leta 2021 je po naročilu Festivala žepnih oper Taschenopernfestival iz Salzburga napisal opero enodejanko z naslovom Slovaška pravljica Undina o avtentični Paulini in dekordrama o povodnem možu na kopnem. Nastajanje opere in preoblikovanje glasbe v suito skladatelj opiše: »Že dolgo sem želel napisati nekaj za folklorni glas, ki je povsem drugačen od šolanega glasu, znanega iz repertoarja resne glasbe (pomembno: tudi nove glasbe!), in v glasu Paulíne Šolcove sem našel popolnoma takšen vokalni značaj, kakršnega sem iskal. Želel pa sem si še več, namreč, da bi na salzburški oder stopila sama kot oseba, da ne bi prevzela in odigrala „zunanje“ vloge, ampak da bi se preprosto pokazala in zaslišala. Moja želja se je v celoti izpolnila. Poleg nje je na odru tudi baritonist, ki pa za razliko od Paulíne prevzame vlogo in sicer vlogo povodnega moža. Ob avtentični Paulíni imamo torej tudi gledališko preobleko, baritonista, ki ga organizator festivala proti njegovi volji prisili, da na odru gledališča prevzame in odigra vlogo. Leta 2024 sem zložil suito, ki vsebuje osem slovaških ljudskih pesmi za osem solističnih otroških glasov, ki jih spremlja osem solo instrumentov, in finale moje opere. Orkestracija je bila nekoliko predelana, ambivalentni lik povodnega moža pa sem izpustil. Gledališkosti tu torej ni več in suita se osredotoča  izključno na glasbo.«

Otroški zbor Glasbene matice Ljubljana je bil ustanovljen leta 2005 z namenom, da bi otrokom približali kvalitetno (predvsem slovensko) zborovsko literaturo, jih navdušili za zborovsko petje in jih skrbno vodili skozi pevski razvoj. Zbor redno nastopa in sodeluje pri večjih glasbeno-scenskih projektih, kot so bili ABC (Marjan Kozina), Pedenjped (Karol Pahor, Tadeja Vulc, Matevž Goršič), Gal v galeriji (Tadeja Vulc), Kaznovana radovednost (Pavel Šivic), Brundibar (Hans Krasa), Obiski pri Cuckih (Vitja Avsec), Afriški živalski raj (Anton J. Kropivšek) in Iz trebuha anakonde (Bojan Glavina). Tovrstni dogodki so za otroke posebej privlačni, saj jim nudijo zanimiva doživetja in izkušnje, možnost nastopanja na velikih koncertnih odrih in neposredni stik s poklicnimi umetniki, predvsem pa dobro motivacijo za vztrajno vadenje. K rednim dejavnostim zbora sodi tudi snemanje. V zadnjih letih je zbor posnel več zgoščenk za Založbo Grafenauer, Založbo Panika in Založbo Mladinska knjiga pa tudi glasbeno oddajo za otroke na TV Slovenija. Zbor je nastopil še na slavnostni akademiji ob jubileju Glasbene matice ter sodeloval na seminarju Škrjanček poje. Leta 2023 je Otroški zbor na regijskem tekmovanju Osrednje Slovenije prejel zlato priznanje z odliko.

Zborovodkinja Tadeja Kreča je svojo glasbeno pot začela v Glasbeni šoli Trbovlje. Leta 2012 je z odliko zaključila študij glasbene pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru in diplomirala iz zborovskega dirigiranja pod mentorstvom prof. Jožeta Fürsta. Sodelovala je v vokalni skupini Canticum, kasneje pa je svoje zborovsko petje negovala pri Zboru sv. Nikolaja pod vodstvom dirigentke Helene Fojkar Zupančič. Znanje improvizacije, orkestrske in komorne igre je pridobila kot članica večkrat nagrajene Orffove skupine na Glasbeni šoli Trbovlje, bila pa je tudi članica Delavske godbe Trbovlje. Končala je nižjo glasbeno šolo iz solo petja z željo, da bo lahko svoje znanje pevske tehnike prenašala na mlade nadobudneže. Prve zborovodske izkušnje je pridobila z vodenjem Otroškega pevskega zbora CiciDO, s katerim je tako na regijskih kot državnih tekmovanjih segala po najvišjih priznanjih. Zadnjih pet let je zborovodkinja Otroškega pevskega zbora Glasbene matice, s katerim je oživila glasbeni igri Iz trebuha anakonde in Gal v galeriji, prepričljiv nastop na regijskem tekmovanju otroških in mladinskih pevskih zborov pa je zboru prinesel zlato z odliko.

Tanja Rupnik je iz petja magistrirala na zagrebški Glasbeni akademiji v razredu Martine Zadro, dodatno pa se izpopolnjevala pri Dunji Vejzović in Bredi Zakotnik. Kot solistka je gostovala na številnih festivalih (Festival Velenje, Varaždinski baročni večeri, Leharjev festival, »Opatija – carski grad«, Dnevi baročne glasbe, Incontri musicali mitteleuropei, Pulski glazbenici Puli). V HNK Varaždin je uprizorila naslovno vlogo v opere J. Blowa Venus and Adonis in Plaint v Purcellovi operi Fairy Queen, kot koncertna pevka pa sodelovala z vidnejšimi ansambli (Orkester Slovenske filharmonije, Orkester HNK Rijeka, Hrvaški baročni ansambel). Ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je za glasbeni arhiv Radia Slovenija posnela operne arije Mozarta, Rossinija in Dvořaka. Je ustanovna članica komorne zasedbe Lazarus iz Zagreba, ki s programom iz hrvaške baročne glasbene dediščine redno koncertira doma in v tujini. Od jeseni 2023 deluje kot predavateljica vokalne tehnike na Oddelku za glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot vokalna pedagoginja in vodja Pevske šole Glasbene matice se posveča predvsem glasovom v obdobju mutacije, obenem pa skrbi za zborovsko vokalno tehniko hišnih sestavov, kot sta Mešani zbor Glasbene matice, Vokalna mladinska skupina in Mladinski zbor. Slednji je v kratkem času z intenzivnim poukom vokalne tehnike pod njenim vodstvom dosegel raven, ki mu omogoča sodelovanje pri umetniško in produkcijsko zahtevnejših glasbeno-scenskih projektih. Redno vodi izobraževanja za učitelje, zborovodje, pevce, kot pevska mentorica pa sodeluje s številnimi slovenskimi priznanimi sestavi. Njeni strokovni prispevki in intervjuji z raznovrstnimi umetniki so objavljeni v različnih glasbenih publikacijah.