Sebastjan Vrhovnik velja za enega najbolj priznanih slovenskih zborovskih dirigentov. V tej sezoni je prevzel mesto umetniškega vodja Zbora Slovenske filharmonije. Od leta 2017 je dirigent MePZ Glasbene matice, od lani pa tudi matičinega Komornega zbora. Projektno sodeluje z zborom ARTPhonica iz Avstrije. Je izredni profesor za zborovsko dirigiranje na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, ob tem vodi različne zborovodske delavnice doma in v tujini ter nastopa kot član strokovnih žirij na slovenskih in mednarodnih revijah ter tekmovanjih.

Po končani Srednji glasbeni in baletni šoli (splošna teoretska smer, 1997; petje, 2003) se je vpisal na Akademijo za glasbo Univerze v Ljubljani, smer glasbena pedagogika. Z odliko je diplomiral pod mentorstvom Marka Vatovca ter  magistriral na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost v Gradcu v razredu Johannesa Prinza. V preteklosti je kot gostujoči dirigent sodeloval s Komornim zborom RTV Slovenija, zborom Opere SNG Maribor, Ženskim komornim zborom ČarniCe, Slovenskim otroškim zborom, Zborom Slovenske filharmonije, Koroškim deželnim mladinskim zborom, Zborom Hrvaške radiotelevizije, Komornim zborom DEKOR in Grudnovimi Šmiklami.

Bil je dolgoletni dirigent in umetniški vodja Mešanega in Komornega zbora Akademije za glasbo, Mešanega pevskega zbora Obala Koper, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, Učiteljskega pevskega zbora Slovenije Emil Adamič, Vokalne skupine Ecce in Mešanega pevskega zbora Cantemus iz Kamnika.

S svojimi zbori je posnel več zgoščenk in dosegel številna prva mesta ter posebna priznanja na različnih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Njegovo koncertno delovanje odlikuje odlično poznavanje vokala in izrazita muzikalnost, njegove interpretacije posebna mehkoba in zlitost zborovskega zvoka.

Komorni zbor Glasbene matice Ljubljana sestavljajo pevci, ki sodelujejo pri projektu Gallus – evropski skladatelj. Gre za večplastno zasnovan projekt, s katerim želi Glasbena matica spodbuditi programsko raznovrstnost, zastopanost širšega repertoarja del Jacobusa Handla – Gallusa ter s pomočjo vrhunskih, mednarodno priznanih strokovnjakov zainteresirani javnosti omogočiti širok in odprt dostop do védenja o tem skladatelju, njegovem delu ter izvajalskih praksah druge polovice 16. stoletja. Projekt vključuje koncerte, radijska snemanja ter mojstrske delavnice s priznanimi gallusologi (Marko Motnik, Marc Desmet, Reiner Schneider-Waterberg). Komorni zbor Glasbene matice, ki ustvarja pod umetniškim vodstvom dirigenta Sebastjana Vrhovnika, oživlja glasbeno dediščino Gallusa in njegovih evropskih sodobnikov ter jo predstavlja slovenski in mednarodni javnosti. V letu 2023 je sestav s koncertom »Odmev preteklosti« nastopil v ciklusu Choregie v Mariboru in v ciklusu Plečnik in a cappella v Ljubljani. Letos pa bo sestav s koncertom »Ubi caritas et amor« gostoval v sakralnem abonmaju v Ljubljani in na mednarodnem festivalu sakralne glasbe v Pordenone.

Marko Motnik o Gallusovi Missa canonica in njegovih izbranih motetih ad modum echo

Gallusova Missa canonica je redko izvajana uglasbitev mašnega ordinarija, vendar nadvse zanimivo delo, ki ga je mogoče po skladateljevih navodilih izvesti ali štiriglasno ali – in če upoštevamo pavze – osemglasno. Drugi zbor v vseh mašnih stavkih zvesto in dosledno sledi prvemu v razdalji enega do dveh taktov. Akustični efekt odmeva, ki sicer komaj dojemljivo že sam po sebi nastane v cerkvenem prostoru z »dobrim odmevom«, je Gallus v tem delu zavestno in predvsem premeteno uglasbil. Posebej zanimivi so deli besedila, ki jih je Gallus zložil v dvoglasnih kanonih (Christe, Domine Fili in Crucifixus) in skozi odmev tvorijo kanon kanona. Z mašo Gallus odstira vpogled v raznoliko zvočno arhitekturo svojega časa, ki so jo njegovi nasledniki negovali vsaj še do sredine 17. stoletja. V tem času se je glasbeno poigravanje z odmevom v zborovski glasbi postopoma izčrpalo.

Precej Gallusovih motetov iz njegove štiridelne monumentalne zbirke Opus musicum (1586–1591) vsebuje vrsto najrazličnejših pomensko pretanjenih »pogovorov« med zbori, vendar pa je skladatelj oznako ad modum echo dodal le štirim skladbam. Gre za dela, ki se odmeva ne poslužujejo le v smislu dinamike v zaporedju zborovskih odsekov, pač pa predvsem tudi skozi ostroumne besedne igre. Tako so na primer v žalni in mistično-kontemplativni samogovor Marije Magdalene v motetu Quo mihi crude dolor vpleteni kratki tolažilni Kristusovi odgovori, ki seveda niso zgolj odmevi in še manj potrditve dvomov. Zbor angelov povzema zadnje zloge besed Marije Magdalene tudi pri motetu Quid ploras mulier, in ji s spremenjeno vsebino nudi odgovore na številna vprašanja. Besedila obeh motetov nista ne biblična ne liturgična in pot med liturgično in posvetno glasbo je Gallus ubral tudi v motetu Nympha, refer, ki je namenjen za izvedbo na praznik Janeza Krstnika. Morda so Gallusovi moteti ad modum echo del nekega scenskega prikazovanja (biblične historije), vsekakor pa se približujejo tudi zvrsti duhovnih madrigalov.

Nataša Kocjančič o svoji skladbi Ubi caritas et amor

Skladba, ustvarjena za istoimenski projekt Komornega zbora Glasbene matice, je nastala po naročilu dirigenta Sebastjana Vrhovnika. Poleg najbolj poznanega besedila uvodnega dela antifone me je tokrat intenzivneje nagovoril njen srednji del, ki poudarja pomembnost povezanosti in enotnosti med ljudmi. Glasba želi slikovito slediti besedilu, ki opozarja na nevarnosti medsebojne razdeljenosti in poziva k prekinitvi sporov. Tema je hkrati širše družbeno aktualna in se lahko zdi oddaljena, obenem pa je s sobivanjem in sodelovanjem v vsakršni skupnosti neizbežno tudi del našega vsakdana. Ker povezanost skupine in sreča posameznika vselej izhajata iz iskrenosti in sprejemanja, se gradnja mozaika začne z odločitvijo v vsakem izmed nas.

Tilen Slakan o svoji skladbi Ubi caritas et amor

Skladba Ubi caritas et amor je napisana za 8-glasni mešani zbor, pri katerem prevladuje predvsem homofona glasbena tekstura. Osnovna tematika, ki se predstavi v začetnem enoglasju, je zastavljena razmeroma preprosto, kot nekakšen koralni napev, iz katerega se nato izgrajuje celotna kompozicija. Poleg uporabljene tehnike dvozborja je v skladbi vseskozi prisotna tudi tehnika tonskega slikanja, preko katere skladatelj išče zvočne nianse v relaciji z besedami tega izjemno povednega teksta. Tako lahko v zaključku skladbe zaslišimo večkrat poudarjeno in ponovljeno besedno zvezo »Christi amor« kot ultimativno resnično ljubezen, s katero se vse začne in konča. Skladba je bila napisana po naročilu Glasbene matice Ljubljana in dirigenta Sebastjana Vrhovnika za Komorni zbor Glasbene matice Ljubljana.